Na obrobju gozda je živelo 5 bratov. Nekega dne so prejeli pismo, v katerem je pisalo:

»Na koncu limoninega gozda je potok. Tam na drugi strani potoka vas čaka skrinja z zakladom. A le tisti, ki modrost svojega srca uporablja, bo prišel do zaklada. Zato poglejte v svoje srce, pripravite se primerno in se podajte na pohod proti zakladu. Tisti, ki prvi pride do zaklada, temu zaklad pripada. Držim pesti za vas. Vaš oče.«

Bratje so se dobro pripravili. Mislili so na vsako podrobnost, ki jo morajo s seboj vzeti, da jih v gozdu nič ne preseneti.
A 5. brat ni vzel s seboj ničesar. S seboj je povabil svojega otroka, ki naj mu dela družbo na poti do potoka.
4 bratje so ga pomenljivo pogledali in mu povedali, da otrok bo njegov tempo hoje oviral in mu ne bo uspelo ujeti njihovega tempa hoje.
5. brat se je nasmehnil, skomignil z rameni in rekel: »Kar bo, pa bo.«
4 bratje so se hitre hoje podali v gozd. 5. brat pa je prijel otroka za roko in se počasi podal na sprehod. Z otrokom sta uživala v pogledu na čudovita drevesa, ki so se lesketala v jutranjem soncu. Bila sta navihano navdušena nad potjo, ki ju čaka.
Na sredi limoninega gozda jih presenetijo navihane opice, ki jih začno obmetavati z limonami.
1. Brat se močno razjezi in začne limone metati nazaj na opice ter se z njimi krega.
2. Brat se začne jeziti na drevesa, ki imajo toliko limon, ki ovirajo njegovo pot. Ustavi se in se začne prerekati z drevesi.
3. Brat se »limoninega dežja« tako ustraši, da se skrije v bližnjo jamo in tam čaka, da limone z dreves nehajo leteti.
4. Brat se z njim poistoveti in se mu v jami pridruži. Tam čakata, da prva dva brata s svojim besom naredita mir in opice umirita, da nehajo metati limone na njih.
5. Brat pa pride čez čas do tja, kjer potki se razdelita na 2 dela. V smeri prve potke vidita kako limone srdito letijo na tla. Začne se smejati in reče: »Poglej, sin, limonin dež, midva pa nimava dežnika. Pojdiva raje po 2. poti… 2. pot je bila posuta s cvetjem, ob njej pa so rasla limonina drevesa na katerih so prav tako opice zganjale akrobacije.

Odpravita se dalje in vanje prileti ena limona. Oče pove sinu: »Poglej, prejela sva darilo. Zahvaliva se opicam za limono iz katere bova doma naredila osvežujočo limonado. In se zahvalita. Nato proti njima priletijo še 4 limone. Otrokov oče jih ujame in začne žonglirati. "Poglej, sin, opice so poskrbele, da si pot popestriva z zabavo. Hvala." Sin je prav tako pobral nekaj limon, ki so bile na tleh in v smehu začel posnemati očeta, ki je žongliral z limonami. Opice so ju začudene nekaj časa opazovale, nato pa jih začele posnemati. Vse opice v limoninem gozdu so se tako zamotile z žongliranjem in 5. brat s sinom je v svojem počasnem in lahkotnem tempu prišel do potoka. S sinom sta si vzela čas za počitek, popila kristalno čisto vodo iz potoka in se odpravila čez most, ki se je v tistem trenutku ustvaril pred njima.
Ta most ju je popeljal na sosednji breg, kjer se v sončnih žarkih lesketal je zaklad.
Ko prišla sta do zaklada srečna, da jima je uspelo, se jima približajo še ostali štirje bratje, ki so bili utrujeni, popraskani in ranjeni.
5.brat jih začudeno pogleda in jih vpraša kje so se tako poškodovali in zakaj so tako pozno prišli, ko pa so tako hiteli.

Bratje mu povedo, da so opice krive, ker so jim s svojimi limoninimi vragolijami ustavljale. Oni pa so se proti njim borili, zato so zamudili.

5.brat jih sočutno pogleda, jim ponudi vodo iz potoka, da se osvežijo ter oskrbi njihove rane.
Vprašajo ga, kako to, da je njemu tako lahkotno in počasi uspelo priti do zaklada.
Z nasmehom razloži: »Opice so nama ponudile limone in midva sva se jim zahvalila za darilo, s katerim sva se zabavala. Zdaj imam zaklad in še limone, s katerimi si bom doma naredil limonado.

Nauk:

Lahkotna in čuječna pot do cilja je tisti zaklad, ki našo izkušanje življenja naredi nepozabno. Cilj pride le kot posledica neše čudovite poti. Vsakdo se sam odloča kako bo potoval skozi življenje - v stresu ali lahkotno? 

Avtorica: Kristina Dia

Priporočeno: KNJIGA ŽEPNA LUČKA

Tam na belem oblačku neba je najprej prebivala vila v beli obleki…Ime ji je bilo Zaljubljenost.
Zaljubljenost je gledala v sonce in opevala njegovo lepoto. Čutila je vznesenost, navdih in močno simpatijo do Sonca, ki le zanjo je žarelo.
Nekega dne v njen oblaček trči rdeči oblaček. Na njem je sedela vzvišena vila v rdeči obleki. Ime ji je bilo Kritika. Kritika pogleda sonce in se začne pritoževati, ob tem pa sebe vzviševati. Ah to sonce, kako je svetlo, premočno žari, da kar bolijo me oči. Pa ta zlata barva je tako pereča, bolj bi mu pristajala rdeča. Vilo Zaljubljenost začne prepričevati, naj rdeča očala si nadene in tako bolj lahko ji sonce dene.
Vila Zaljubljenost Kritike ne razume. Kako lahko sonce je za rdečo vilo premočno, ko pa se njej zdi tako mogočno. A ker je Zaljubljenosti vila Kritika všeč, jo kljub temu posluša in njena rdeča očala si nadene. Sonce se ji je zdelo tako rdeče. Iz njenih oči solzica priteče in zaželi si, da bi sonce ponovno videla tako kot je v resnici…a Kritika jo dalje prepričuje, da brez očal bo videti tako pusta. Da tako bolj do izraza pridejo njena rdeča usta in naj ji le verjame. A žalostna vila Zaljubljenost je imela močno željo ponovno videti zlato Sonce ter se Kritiki uprla. Snela je rdeča očala in ji rekla, naj odjadra s svojim oblakom tja, kjer rdeča sonca so doma. Njen dom pa je ob zlatem soncu, ki ga rada vidi takšnega kot je.

Vila Kritika se je Zaljubljenosti uprla in močna rdeča svetloba je iz nje puhtela, ko se tako je razbesnela. Zaljubljenostin beli oblaček je v rdečega spremenila in Zaljubljenost je nasmeh na ustnicah izgubila.
Solza ji kapnila je na oblaček, ki sprožil je željo po spremembi.

Nato na zelenem oblačku prijadra Vila v zeleni obleki… Ime ji je bilo Sočutje. Sočutje pride do Vile Zeljubljenost in ji pove, da le igriva Vila Radost lahko pozdravi njen oblaček, da ponovno bo bleščeč in čist, le če v sebi obrne nov list. Draga Zaljubljenost, podarjam ti sočutja objem in tvoj oblaček spreminjam v zelen. Tako je Vila Zaljubljenost v svoji bleščeče beli obleki zdaj na zelenem oblačku sedela, sončne žarke štela in čakala, da Vila Radost jo obišče… in oblaček ji popravi, da žarel bo v beli barvi.

A Vila Radost kar ni in ni prišla. V nekem trenutku se je Vila Zaljubljenost naveličala čakati in se odločila ponovno začeti opevati lepoto sonca kakor to le ona zna:
» O sonce ti svetleče,
Ki tako žariš,
Hvala ker obsiješ me
In me spodbudiš,
Da v sebi vidim sonce,
Da v sebi vidim mir,
V obleki svoji beli
Žarim lepote sij…
In hvala ti oblaček,
Da mehkobo mi podarjaš,
Da na tebi spim,
Se sveža prebudim…
In hvala nebu, ki neskončno
Nad menoj se razpostiraš,
Hvala ti življenje, ki
Vedno me podpiraš.«

V njej se je takrat nekaj premaknilo. Ni več čutila otožnosti… Njen oblaček se je nenadoma začel spreminjati… Zelena je začela vse bolj bledeti in se spreminjati… v Rožnato barvo… Ko je postal že čisto rožnat, je v srcu začutila nenavadno toplino in k njej končno prišla Vila Radost, ki se je pripeljala na oranžnem oblačku.
Prijazno in igrivo jo pozdravi in se ob njen oblaček postavi rekoč: »Vidim, da ti je uspelo obrniti nov list.« Vila Zaljubljenost jo presenečeno pogleda in se spreneveda… Radost ji pove skrivnost:
"Tista vila, ki uspe ji začutiti 3 različne barve, k njej pride Radost in v rožnato jo objame… In ta trenutek k tebi sem prišla, da krono ti prinesem, ker spoznala si toplino svojega srca.«
Vila Radost bleščeče beli vili krono na glavo postavi in ji pove: »Od danes naprej si postala Ljubezen…
Kogarkoli se boš dotaknila, boš okoli njega rožnati plašček ovila in toplino srca v njemu prebudila. Želim ti srečno pot, Ljubezen ti bleščeča..hvaležnost, navdušenje, sočutje in mir te spremljajo, da na poti svoji ostaneš vsemogočna in močna… Da src ljudi nežno se dotakneš in v njih žarek upanja premakneš.
Vila Ljubezen zdaj na svojem velikem rožnatem oblaku je sedela, v bleščeče beli obleki še bolj močno žarela, s krono rožnato na glavi veličastno blestela. Soncu je pomahala v pozdrav in se spustila do Zemljinih trav, ki v gozdu so sijale v jutranji rosi…
Vila ljubezen se je dotaknila zaprtih rož, ki so zacvetele, ko so nje dotik začutile.
Dotikala se je vsega kar prišlo ji je na pot in srca ljudi osvobajala zmot. Spodbujala jih, da vase so verjeli, v sebi našli mir, srečno zaživeli.
Tako življenje na tem planetu dobilo je nov smisel. Ljubezen veličastna jim podarila je Življenja biser.
Tam nekje na poti spoznala je Modrost…postavnega mladeniča, ki žarel je krepost.
V modri barvi je sijal, na konju belem jezdil je v nov dan. Oddajal je vsemogočni mir, tudi ko podajal se je v dir. Modrost Ljubezni roko poda in Vila Ljubezen mu skoči v objem. Oblaček njen pa izpuhti v nebo, saj Modrost in Ljubezen zdaj sta pripravljeni za Zemljo. Skupaj odjezdita naprej in se z združenimi močmi dotikata src vseh ljudi brez mej.

NAUK: Ko si dovoliš vsa čustva začutiti, se sprejemati in ljubiti... Ljubiti sebe in življenje ne glede na barvo, ki občasno te obišče, hkrati pa ohraniti hvaležnost v svojem srcu… takrat spoznaš Ljubezen, ki odpre ti vrata veličastnosti bivanja… unikatne lepote vsakega trenutka… Vidiš dobro v vsem kar te obdaja in srečaš roko Modrosti, ki znanje naprej predaja.

by Kristina Dia

Knjiga, ki vam bo pomagala, da se osvobodite svojih "rdečih očal" in svetlobo srca prepoznate s svojimi čudovitimi očmi:

Knjiga ŽEPNA LUČKA

Odpri srce...
Verjemi vase...
zaupaj življenju....
postavi se zase...
nikoli ne obupaj...
srcu zaupaj...
ljubezen odkrij...
lahkotno zasij...

by Kristina Dia

Vsakdo že s prihodom na svet nosi v sebi neomejeni izvir modrosti, miru in radosti. A pot do njega čez čas prekrijejo omejujoča prepričanja, ki jih kot dediščino staršev prejemamo v obliki prepričanj in vzorcev. Da to pot ponovno odkrijemo, je potrebno priti v stik z ljubeznijo v sebi… Ljubezen s katero začinimo vsakodnevna dejanja, odpira poti, ki vodijo do brezmejnega izvira miru in modrosti. A damo lahko le tisto, kar pri sebi imamo, zato je pomembno, da najprej z ljubeznijo sebe obsijemo, šele nato jo lahko z drugimi delimo.

Človek, ki je v sozvočju s seboj, žari tisti mir, izpolnjenost in srečo. Človek, ki posluša glas svoje duše, se ne meni kaj drugi porečejo na njegove izkušnje, saj v sebi dobro ve kaj hoče njegovo srce… V sebi se zaveda tistega svojega bistva, ki ljubezen mu ga riše in dela korake po poti miru, ki pošilja mu priložnosti novih želja in dostop do neomejenega modrosti morja.

Kristina Dia

Spoznaj resnico svojega srca in ohranjaj stik s seboj v vsakem trenutku... Pri tem ti lahko pomaga ŽEPNA LUČKA.

Metulj lahkotno uživa sedanji trenutek in se ne obremenjuje z življenjem gosenice, ki je bilo nekoč njegova resničnost.

Prav tako lahko vi radostno užijete sedanji trenutek z vsemi svojimi čuti, brez oziranja v preteklost ali skrbi za prihodnost.

Kjerkoli smo, smo tam s popolnim namenom, ki spodbuja našo rast.

(by Kristina Dia)

Iz knjige ŽEPNA LUČKA

NA SLIKI: Obesek "POZITIVNE SPREMEMBE"

Danes lahko v vsakem trenutku, besedi in dejanju izbirate kako se boste ob tem počutili.
Ni pomembno dejanje, pomembna je vibracija (občutek), ki ga ob tem imate.
Odločite se širiti svetlobo in ljubezen in pomnožena se bo vrnila k vam.

Vaja za dušo:
Ob vsakem dejanju v sebi izrecite: Svobodno izbiram, da bom z ljubeznijo naredil/ustvaril/pomagal/plačal... In po izbiri svobodne volje naj bo vsako vaše dejanje, dejanje z energijo ljubezni... Kajti ljubezen deluje po principu: Več ko je daš, več je v sebi imaš... In več ko je v sebi imaš, več obilja (v vseh oblikah) lahko nemoteno k tebi priteka.

Moč ni tisto kar dela te krepostnega,
Moč je tisto kar dela te mladostnega…

Moč je tista luč v tebi,
Ki radost ustvarja…
Moč je tista barva tebe,
Ki vitalnost ti podarja…

Ko uživaš vsak trenutek
Lahkotno in sproščeno,
Moč iz tebe sije,
Z modrostjo te oblije.

Več inspiracij v knjigi ŽEPNA LUČKA

Obrni se vase... a delaj korake...
Poskrbi zase... in sprejmi napake...
Osvobodi se stresa...
lahkotno zasij...
Sprejmi priložnost...
ljubezen odkrij.

Več inspiracij v knjigi ŽEPNA LUČKA