Kristina Dia Blog

Odgovor na "Zakaj"

NAVADE izhajajo vedno iz potreb. Če pogledamo otroka, ki ima dudo. Dudo mu starši poti-snemo kot nadomestek za dotik (ljubezen). Majhen otrok si želi nenehne bližine in stika z mamo, ki mu nudi hrano in ljubezen za preživetje. Dotik in stik z mamo mu predstavlja potrebo brez katere ne bi mogel preživeti. In ker mu mama ne more nuditi fizičnega stika v vsakem trenutku, je kot nadomestek nastala duda.
Ko otrok joka in si želi njene bližine, dotika, ljubezni, občutka varnosti, mama pa si želi skuhati kosilo do konca, otrok namesto mamine bližine dobi dudo. Mama dotik (ljubezen) preloži na kasneje.

Ko otrok pride iz vrtca in hlepi po mamini bližini in pozornosti, dobi besede: "Samo še to dokončam, igrala (kar mu predstavlja ljubezen) se bova kasneje.
Nato otrok hodi v šolo… Ko pride iz šole si želi mami povedati kaj vse se je zgodilo, pokazati risbice in vse kar so v šoli počeli, želi si maminih komplimentov (kar mu predstavlja ljubezen)… Mama pa mu odgovori: "Kasneje, zdaj nimam časa. Samo še to in to in to naredim, nato prideš na vrsto."

Ta otrok nato pride v puberteto in začne se mu oblikovati lastna osebnost, začne se spominjati resnice svoje duše, poleg tega pa mu na površje priplavajo občutki, ki jih je prejel skozi otroštvo. Takrat se začne zavedati kaj je tisto kar bi v življenju želel početi… A to svoje zave-danje, želje resničnega sebe (svoje duše) potlači (odloži na kasneje) in substitut za svoje želje (ljubezen do sebe) začne iskati zunaj sebe, v družbi. Takrat se začne truditi prilagajati družbi in vse narediti, da bi dobil ta občutek sprejetosti (kar mu predstavlja ljubezen).

Tako otrok odrašča in se zgublja v pomenih, trendih in pravilih kaj je tisto pravo, kar ga bo dolgoročno osrečilo. V šoli, odnosih in službah išče tisto NEKAJ, kar je želel dobiti čisto na začetku svojega življenja – DOTIK LJUBEZNI (ki mu predstavlja varnost, preživetje), pa je namesto tega dobil dudo (nadomestek).

In ta nadomestek ponotranjil v obliki ega, ki ga skozi postavljanje pričakovanj in prilagajanje drugim, vse bolj oddalji od sebe, svoje absolutne resničnosti, čiste večne ljubezni, ki jo ima v sebi.

Nekje v srednjih letih pa pride do točke, ko ugotovi, da ga zunanji dejavniki ne bodo osrečili in da le obstaja tisto NEKAJ v njemu samem… In začne se delo na sebi, ponovno iskanje tistega NEKAJ skozi literaturo o osebni rasti, predavanja, delavnice, terapije….

Potem pa je naslednja točka, ko dojame, da že vse ve…kar je doživel, slišal in prebral poveže v celoto in se odloči končno vse naučeno ŽIVETI.
A žal ne more vsega znanja utelesiti, ker občutki so še vedno povezani z navadami in vzorci iz preteklosti in vsakokrat, ko človek začne delati tisto kar ga veseli, ga občutek strahu pred izgubo ustavi…občutek, ki ga je gojil in negoval vsa ta desetletja se želi osvoboditi in priplava na površino, da ga pogleda, ozavesti in izpusti.

Na tej točki se začne odučevanje vsega kar se je skozi življenje naučil in poslušanje svoje intuicije, približevanje svoji RESNIČNI NOTRANJI NARAVI. Tako se človek začne ponovno spominjati majhnih življenjskih radosti, ki jih je počel v svojem otroštvu in se začne povezovati s to svojo otroško bitjo. Vsi koščki preteklosti, katere je do zdaj odrival stran od sebe, se sestavijo v popolno celovito sliko, ker končno človek dojame, da se je čisto vsaka izkušnja zgodila s popolnim razlogom. In čisto vsak občutek, ki smo ga skozi življenje prejeli, je bil z nami, da bi nas v nekem trenutku obvaroval pred prevelikim doživljanjem bolečine. Ko sebe dovolj spoznamo in začnemo stopati po poti svojega srca, pa ti varovalni ščiti v obliki strahu priplavajo na površje, da jih prepoznamo, ozavestimo, da nam s trenutno ravnjo zavesti ne služijo več, jih blagoslovimo z ljubeznijo in izpustimo. Kajti šele takrat lahko začnemo resnično ŽIVETI in prepoznavati ter čutiti LJUBEZEN s celim srcem, v vsakem trenutku, ne glede na to kaj počnemo. To je notranji mir, tista tišina in hvaležnost ne glede na to kje in s kom smo obkroženi – TO JE LJUBEZEN, KI JE Z NAMI IN V NAS VEDNO, ZA VEDNO.

"Osnovna potreba vsake inkarnirane duše na Zemlji je najti LJUBEZEN. Odkrijmo jo v sebi in ravnajmo v skladu z njo. Predajmo jo prihodnjim generacijam, da prekinemo ta nesmiselni cikel iskanja sreče v okolici."

Iz knjige ŽEPNA LUČKA

 

Avtorica: Kristina Dia

 

 

Iz delavnice "Prisluhni srcu"

Za mano je čudovita delavnica za osebno rast, z naslovom "Prisluhni Srcu", kjer smo se posvetili tudi nekaj vajam za stik z notranjim otrokom v sklopu predstavitve knjige ŽEPNA LUČKA... Hvaležna sem, da tako veliko ljudi dela na sebi ter se trudi narediti notranji premik k srčnosti ter spoznanju svoje notranje resnice <3

undefined

Objavljam kratek povzetek z delavnice:

Kako ločiti glas uma od glasu srca?

Srce je kot otrok igriv, radoveden, nedolžen, poln ljubezni in notranje modrosti… Uživa trenutke tukaj in zdaj ter se ne meni za včeraj ali jutri. Ve, da je v vsakem trenutku popolno tako kot je. Srce želi izkušati vedno nove stvari, želi rasti, se učiti in uživati v vsem kar počne v sedanjem trenutku. Z nami komunicira preko intuicije, ki nam z lahkotnimi smernicami v obliki idej sporoča tiste prave odločitve, ki nas približajo svoji notranji resnici.

Um pa ima rad navade, rituale in vzorce... iz ponavljajočih misli tvori prepričanja, omejujoča prepričanja pa shrani v obliki ega, ki sodi in presoja, analizira, premleva, išče napake, predalčka na dobro in slabo, črno in belo. Vedno išče izgovore zakaj se nečesa novega ne lotiti, ker nas želi obdržati v coni udobja in nas s tem zaščititi… Pa vendar nam dostikrat s to svojo previdnostjo onemogoča resnično rast in polno izkušanje življenja v trenutku zdaj ter nas oddaljuje od notranje resnice .

Srce je povezano z vsemi našimi čuti. In čutimo, zaznavamo lahko samo v tem trenutku ZDAJ. Um pa vsako situacijo primerja z okoliščino iz preteklosti ter na podlagi tega njegov domišljijski del ustvarja sliko prihodnosti.

Primer: Dobite čudovit občutek, da bi se vpisali na tečaj baleta, saj je to vaša želja že od otroštva. Predstavljate si sebe kot baletko in ob tem vam zaigra srce ter začutite »metuljčke v trebuhu«. Nato pa se oglasi ego, ki začne govoriti »priučena prepričanja iz okolice«, in sicer: saj itak nimam časa, to je predrago, raje tisto uro delam kaj koristnejšega, prestara/predebela/preveč resna sem za kaj takega…. In še tisoč in en stavek bi se našel, ki bi vas želel prepričati, da ne sledite glasu srca. V kolikor se odločite »verjeti« glasu ega, ki vam kot stara gramofonska plošča lajna vedno iste izgovore, da bi vas ohranil v coni udobja starih vzorcev, se vaše nezadovoljstvo v lastni koži le še stopnjuje. Če pa se odločite slediti glasu srca, ki vam vedno sporoča neskončne možnosti uresničitve želja, potem ste naredili korak bližje k prepoznavanju svojega notranjega otroka ter tako bolj čuječnega in radosti polnega življenja.

Kako ohranjati pristen stik s seboj?

Tako, da prisluhnete svojim občutkom v vsakem trenutku. Večkrat na dan se vprašajte, kako se v tem trenutku počutim? Kaj lahko naredim, da se še bolj osrečim? In to tudi naredite. Postanite sebi največji oboževalec in si v vsakem trenutku podarite ljubezen in pozornost, ki jo potrebujete. Ko cenite in spoštujete sebe, takrat lahko cenite in spoštujete druge ljudi, kajti daš lahko le tisto kar imaš v sebi. Kdor je zelo kritičen do sebe se njegova kritika zrcali na druge...Bližnjega lahko ljubiš le toliko kolikor ljubiš sebe.

Kako sebe ohranjati v notranjem ravnovesju, ko naletimo na zunanjo okoliščino, ki nas razjezi?

Dogodek samo je...obstaja. Mi pa mu pripišemo predznak + ali -. Se pravi vse kar vidimo v svojem zunanjem svetu samo je... Če je dobro ali slabo, pa je le naša umska projekcija, ki jo tvorijo naša prepričanja... Zato ne obstaja ena resnica... Kar je za nekoga prav, je za nekoga drugega nezaslišano...

Zato "Kar lahko spremeniš, spremeni...česar ne moreš spremeniti pa enostavno sprejmi." Sprejemanje ne pomeni dopuščanje, da nekdo prečka našo osebno mejo. Ko sebe dobro poznaš, lažje postaviš svojo osebno mejo in iskreno človeku poveš, ko nekaj ni v sozvočju s teboj - izraziš svojo resnico, njemu pa dopustiš da verjame v tisto kar želi verjeti s trenutno ravnjo zavesti. Sprejemanje pomeni sprejemati sebe takšne kot smo, s celo paleto čustev in občutkov ter zavestno ravnanje v sozvočju s svojimi osebnimi vrednotami. Ter sprejemanje drugih naj delajo kakor pač znajo s trenutnim zavedanjem... Lahko povemo svoje mnenje - to je naša relativna resnica, ki velja za nas... To kako bo oseba na drugi strani govorila/ravnala pa je njena svobodna izbira in drugih ne moremo spremeniti, lahko le sebe. V kolikor bi se želeli na določeno situacijo prihodnjič odzvati drugače, to lahko storimo s spremembo v sebi. Zato je pomembno, da se v takšnih okoliščinah vprašamo: "Kako se ob tem počutim?" ter "Od kod izvira ta moj občutek?" Tako v sebi poiščemo vzrok vzorca, zaradi katerega se naš "notranji otrok" razburja v vedno istih situacijah... Ko pridemo do vzroka v sebi, ga lahko pozdravimo s POSTOPKOM OSVOBAJANJA STARIH PREPRIČANJ .

Več o prepoznavanju svojih občutkov, samozavedanju, zdravljenju notranjega otroka in spreminjanju omejujočih prepričanj uma, najdete v knjigi ŽEPNA LUČKA

undefined

 

Mandala ali roža življenja

Mandala ali roža življenja je v vzhodnih kulturah zelo znana po njenem blagodejnem vplivu na človekovo počutje, pri nas vemo malo manj o tej čudežni roži.

Mandala v osnovi pomeni obliko kroga s središčem. V naravi se najbolj pogosto pojavlja: Oblika polžje hišice, tloris cveta, prerez jabolka, prerez oreha, človeško oko, oblika vesolja, oblika galaksije, zemeljski prerez, ženska maternica… Kar nakazuje na dejstvo, da je v vsakem živem bitju tista iskra, ki je enaka izvorni iskri iz katere je vse nastalo in v katero vse gre. Mandala nas spomni na enost s seboj in enost z vsem kar je.

Mandala (krog) simbolizira enost vsega kar je, njeno središče pa je simbol miru, notranje osredotočenosti, brezmejne ljubezni in harmonije, prav zato so moje mandale v sozvočju z barvami namenjene človekovemu spoznavanju globine, spoznavanju svojega pravega Jaz-a in dvigu Zavesti.

Zdravilno delujejo na um in telo, saj se po 60 sekundah gledanja mandale v telesu začne sproščati hormon Oksitocin, ki pripomore k sprostitvi napetosti in obnavljanju celic.

 

Nekaj mojih mandal:

undefined 

Želiš svojo personalizirano mandalo za harmonijo in pomoč pri ohranjanju notranjega ravnotežja?

Lahko mi pošlješ povpraševanje s klikom: POŠLJI POVPRAŠEVANJE

 

TEMPERAment

TEMPERAment človeka je paleta TEMPERA BARV, ki se kažejo v obliki čustev v telesu. In vsakdo nosi v sebi paleto tempera barv, ki vključujejo nešteto različnih odtenkov. Ni človeka, ki bi nosil v sebi samo belo in ni človeka, ki bi imel v sebi le črno. Morda se je nekdo odločil kazati navzven le rumeno, ostale pa potlačil nekam v globino sebe... A bolj ko določeno barvo "sovražiš" in skrivaš v svojo globino, več jo boš dobival v svoje življenje... Kajti barva želi da jo vidiš, barva želi da jo prepoznaš...Da opaziš, da je v tebi... Ko jo opaziš v sebi in se z njo pomiriš, takrat se osvobodiš...saj takrat ne bo več slikala sama od sebe... Ko prevzameš odgovornost za svoje počutje ter vse svoje odtenke ljubeče in sočutno sprejmeš, takrat postaneš SLIKAR SVOJE RESNIČNOSTI. Ti izbiraš s katero barvo boš naslikal pravljično sliko svojega Življenja... Torej človek, ti izbiraš ali se boš v trenutnem razpoloženjskem stanju zadrževal več dni, ali ga boš le prepoznal, sprejel in ozavestil ter na svoj čopič nanesel barvo, ki ti je všeč (beri: povišal svojo vibracijo)... 

Ko vse svoje barve sprejemaš, ne tvegaš več, da se ti bo na tvoje platno življenja razlila barva, ki si jo predolgo ignoriral...kajti ti si slikar, ki poznaš svoje barve…Zavedaš se, da so del tebe... Zavedaš se, da si nekatere izmed njih v svoji preteklosti potreboval, da so te obvarovale pred preveliko ranljivostjo... Zdaj jih sprejemaš kot del svoje barvne palete in si s tem podariš popolno SVOBODO izbire, s katero barvo boš Danes slikal mojstrovino svojega življenja...Vse barve, ki jih občutiš v svojem telesu, so del tvojega TEMPERAmenta…Barva nisi ti…barva je tisto kar se iz tebe v določenem trenutku pokaže – minljivo čustvo, ki te v danem trenutku preplavi…

Ti si večna svetloba, ljubezen in ljubljeni otrok Univerzuma, ne glede na barvo, ki jo prepoznaš v sebi… Tako lahko zdaj čutiš veselje in vznemirjenost, čez 2 uri pa jezo, ko se znajdeš v koloni vozil na poti iz službe...Tudi ko prideš v stik z določeno barvo , ki ti ni všeč (npr.: preplavi te močan val čustev jeze), je tam s popolnim razlogom - da jo vidiš (si dovoliš čutiti trenutno čustvo), ozavestiš (prepoznaš v sebi stikalo, ki sproža ta val čustev), sprejmeš (ta del svoje preteklosti) in spustiš (dvigneš svojo vibracijo in se zavedaš svojega veličastnega notranjega bistva, kljub trenutnemu čustvu)...ter tako v sebi prostor narediš, kamor rožo ljubezni posadiš...

Želiš bolje spoznati svoje barve, ozavestiti določene ponavljajoče vzorce ter imeti pri sebi lučko, ki te bo v vsakem trenutku pomirila ter ti pomagala ostajati v stiku z resničnim seboj (ljubeznijo, ki si)?

Potem ti priporočam uporabo:

Knjiga ŽEPNA LUČKA 

 

Kristina Dia

ZDRAVO OSEBNOSTNO DREVO


Če si predstavljamo svojo osebnost oz . notranjo identiteto kot drevo, kakšno bi bilo? Čvrsto, močno in zdravo, ali krhko, nebogljeno?
Kot drevo potrebuje močne korenine, da kljubuje vremenskim razmeram, pri človekovi osebnosti močne korenine tvorijo zdrava prepričanja, ki nastanejo iz ponavljajočih se misli. Torej sami sebe z notranjim dialogom z mislimi v nekaj prepričamo. Zelo je koristno, če naše misli postanejo naši zavezniki. Kajti iz ponavljajočih misli nastanejo prepričanja, iz prepričanj in delovanja pa nastanejo vzorci po katerih se naš nezavedni Jaz odziva in nam odpira vrata možnosti in priložnosti za uspeh.


Kako zgraditi močno osebnostno drevo?
1. PREPOZNATI SVOJO TRENUTNO PODLAGO
Če je na njej veliko smeti iz preteklosti (v obliki prepričanj, ki nas ovirajo pri napredku), jih pre-poznamo, poberemo in recikliramo tisto kar nam lahko koristi, kar nam ne koristi pa zavržemo.
2. USTVARITI RODOVITNA PLODNA TLA
S pozitivnimi afirmacijami, ki si jih ponavljamo in spremenjenim načinom delovanja, ustvarimo svoje novo prepričanje (ki nam koristi pri uspehu na področju kjer si želimo)
3. POSEJATI SEME
Definirati svoje vrednote, želje in cilje. Seme je postavitev ciljev, ki so v sozvočju z našo notranjo resnico.
4. SKRBETI ZA PRAVO TEMPERATURO, SVETLOBO IN PRAVO MERO VODE
To pa je naš trud, koraki ki jih delamo po svoji poti do cilja, ki so v sozvočju z navdušenjem, ljubez-nijo in zaupanjem v uresničenje cilja.
5. DREVO OSEBNOSTI
Če smo seme posejali na pravi podlagi, bo ob naše osebnostno drevo imelo močne korenine, zdravo deblo, veličastno krošnjo in bogate plodove v katerih lahko uživamo.

Teh 5 korakov gre v zaporedju. Nobenega ne morete preskočiti, kajti če izpustite 1. korak in vse ostale korake vestno opravite, ne bo učinka. Izgubljali boste čas ter si nakopičili slabo voljo. Zato česarkoli se lotevate in si na tem področju želite uspeha, najprej preverite svojo podlago, nato pa nadaljujte z ostalimi koraki v svojem tempu, z veliko mero potrpežljivosti in Samozaupanja.

Spoznajte svojo notranjo resnico in zgradite zdravo osebnostno drevo s pomočjo knjige ŽEPNA LUČKA

Avtorica: Kristina Dia

Unikatek za dušo - USPEH

undefined

PODLAGA


»Ko obrnemo fokus vase, v jedro svoje resničnosti, in se ravnamo po svojih vrednotah ne glede na okoliščine, takrat nas nič ne omaje. Smo kot zdravo drevo z močnimi koreninami, ki je mirno in zadovoljno ne glede na moč vetra.« Citat iz knjige ŽEPNA LUČKA


Za vsako stabilno materialno stvar je potrebna podlaga. Drevo ima močne korenine na katerih raste deblo in krošnja. Pri gradnji hiše so potrebni močni temelji na katerih se gradi hiša, da jo prvi tresljaj ne zamaje. Pri izdelavi nakita potrebujem močno podlago na katero vstavim svoje čarme in kristalčke, da stojijo gor neomajni in tvorijo unikatno inspiracijsko zgodbo. Prav tako človek potrebuje močno podlago osebnosti, ki mu omogoča, da je trden in vase prepričan ne glede na sunke vetra komentarjev in mnenj okolice. Podlaga močne osebnosti pa se gradi na prepričanjih. Prepričanja so tista, ki tvorijo našo samopodobo, občutek lastne vrednosti in nam lahko pomagajo na naši poti uspeha. V kolikor imate destruktivne in kritične samogovore ter delate na vse pretege, da bi vam nekaj uspelo, semena niste vrgli na plodna tla. Kajti če imaš seme in želiš, da iz njega zraste zdravo in veličastno drevo, potrebuješ plodno podlago. Če seme posadiš v puščavskem pesku, ne bo zrastlo, četudi mu podarjaš vodo, čas in trud. Zakaj? Ker potrebuje rodovitno zemljo za rast.
Ta podlaga pa je vera vase oz. samozaupanje. Ko zaupaš sebi in 100% verjameš vase in v svoje sanje, zmožnosti, talente in sposobnosti ter se v vsakem trenutku zavedaš sebe in svojih vrednot; takrat se te komentarji okolice ne dotaknejo. Ko 100% zaupaš sebi lahko prisluhneš različnim mnenjem in hkrati v sebi ohranjaš mir, saj si svojo osebnost zgradil na močnih temeljih samozaupanja. Takrat si kot močno drevo z zdravimi koreninami, ki je mirno in zadovoljno ne glede na moč vetra.


Vprašanje za vpogled vase: »Katere so moje najpogostejše misli čez dan? Na kakšni podlagi gradim svoj življenjski uspeh? Kakšne so moje misli o meni in o ljudeh, ki me obdajajo?«

Avtorica: Kristina Dia

Unikatek z(a) dušo - VERJEMI VASE

undefined

OBČUTEK LASTNE VREDNOSTI

Najprej se vprašaj, kaj tebi predstavlja beseda ceniti se, katero prepričanje iz ozadja se oglasi, ko rečeš : Cenim se. Je to morda iluzija okolice, ki ti je od otroštva dalje ponavljala lažne besede, kot so: »Kdor se ceni je samovšečen, važen, se ima za nekaj več, hodi pokončno in zviška gleda na druge…« Veš, to je iluzija, ki izraža tisto kar so si ti osebki globoko v sebi želeli razviti, pa si tega niso upali, zato so raje kritizirali druge, kot da bi se odločili z spremembo v sebi – razvijanje lastne samopodobe. Pač niso znali drugače. 

Ti pa imaš vso svobodo tega sveta, da govoriš, ravnaš in deluješ tako kot ti tvoje srce šepeta.

Vibracija (občutek) besede CENIM SE je povezan s samopodobo, ki si jo oblikujemo od zgodnjega otroštva. Če smo bili recimo naučeni, da si je »lastno vrednost« treba zaslužiti s pridnostjo, podrejanjem in ustrežljivostjo, potem je občutek CENIM SE pogojen le s tistimi nekaj »prisluženimi« utrinki v življenju, ki potrjujejo vašo lastno vrednost, kot recimo matura, diploma, biti sprejet v službo, prejeti plačo za svoje delo, pohvala… Takrat se občutek CENIM SE prikrade za nekaj ur, morda dni, nato pa izpuhti in ponovno ostane praznina in stremenje k temu, da nekdo vidi vašo vrednost. Tako se vrtimo v krogu »vreden/nevreden – dober/slab – zmagovalec/poraženec …. In si »aplavz« okolice izberemo kot nadomestek tistega kar v sebi v neomejenih količinah že imamo (brezpogojna ljubezen). Le odgrniti moramo zaveso »priučenih prepričanj« ter se spomniti notranje resnice, ki smo jo prinesli s seboj na svet.

Človek, ki posluša svoje srce ve, da občutek lastne vrednosti- CENITI IN SPOŠTOVATI SEBE izhaja iz brezpogojne ljubezni, ki je v nas vedno, za vedno. Poglejmo največje učitelje, ki nam kažejo to absolutno resnico – to so OTROCI. Ko se otrok rodi, je v stiku s svojo notranjo resnico in se brezpogojno zaveda, da je s tem, ko je prišel na svet in »obstaja« v tej fizični obliki, VREDEN VSE LJUBEZNI IN POZORNOSTI TEGA SVETA. Jasno izraža kaj mu je všeč, kaj mu ni všeč. Takrat je njegov obstoj v sozvočju z vibracijo CENIM SE, SPOŠTUJEM SVOJ OBSTOJ, BREZPOGOJNO SE LJUBIM, POMEMBEN SEM. Jasno (in seveda tudi glasno) izraža potrebo po pozornosti, hrani, spanju, toploti in globoko v sebi verjame, da si vse to zasluži že s tem ko obstaja, diha zrak in živi. 3 mesece star otrok ne bo zavoljo drugih potlačil svojih želja. Čuti ljubezen v sebi in verjame, da je vreden ljubezni (se ceni). Nekje do 2. leta starosti je otrok močno introvertiran ter instinktivno ravna v skladu s tistim kar občuti. Le poglejte telesno držo 2-letnega otroka in način kako izraža svoje želje – kot kraljeva visokost, ki ji pripada vsa ljubezen in obilje tega planeta (ceni se, ljubi vsak delček sebe in se v popolnosti sprejema). Po 2. letu pa se že začne njegov pogled obračati iz svojega absolutnega zaznavanja svoje notranje resnice, navzven. Okolica mu začne govoriti kaj je prav in kaj ne, začne se primerjanje z drugimi in oblikujejo se višje želje od osnovnih potreb (po hrani, spanju, pozornosti). Začne pobirati informacije od zunaj ter jih skladiščiti v svoj notranji svet. Takrat se začne oblikovati otrokova samopodoba – občutek lastne vrednosti, ki mu bo služila kot popotnica v prihodnosti.

Če torej kot otrok niste prejeli "pravih besed" za razvijanje lastne vrednosti in so vas v obliki kritike in kazni naučili, da si morate občutek "CENIM SE, VREDEN SEM" prislužiti (trdo delati/ustrezati/biti popolni itd...), potem vas te njihove besede v obliki občutkov spremljajo še danes in v vas donijo kot prazna posoda, ki čaka, da jo napolnite z ljubeznijo.

Kako to storite? Ozavestite, da je vaš sedanji občutek lastne vrednosti iluzija, ki ste se jo naučili od informacij okolice (od zgodnjega otroštva do točke kjer ste zdaj). Spustite vsa prepričanja, ki vam nekje v ozadju govorijo, da nečesa niste vredni ter globoko vdihnite, izdihnite in si ponovite afirmacije:

RAD/A SE IMAM, CENIM SE IN SPOŠTUJEM, NA TOČKI KJER SEM ZDAJ. SEM UNIKATNA, NENADOMESTLJIVA PUZLA NA KOŠČKU SESTAVLJANKE, KI SE JI REČE SVET. S TEM KO OBSTAJAM, DIHAM ZRAK, ČUTIM IN ŽIVIM, SEM VREDEN/A VSEGA OBILJA, KI GA IMAM TER VSEGA OBILJA, KI PRIHAJA K MENI. SPREJEMAM ODGOVORNOST ZA SVOJE ŽIVLJENJE IN HVALEŽNO SPREJEMAM DAROVE ŽIVLJENJA. ISKRENO IZRAŽAM KAR ČUTIM IN SE SPREJEMAM.

Se želite osvoboditi omejujočih prepričanj ter v polnosti sprejeti in zaživeti resničnega SEBE?

 Knjiga ŽEPNA LUČKA bo osvetlila vaše srce in spremenila vaš pogled na svet. 


Avtorica: Kristina Dia

STIK Z NOTRANJIM OTROKOM

Vsakdo izmed nas je bil nekoč otrok… Otrok z velikimi sanjami, otrok z iskricami v očeh, otrok, ki verjame v pravljičnost in ga ne skrbi kaj bo jutri. Otrok, ki verjame v čudeže. Zavedali smo se veličastnosti vsakega trenutka in resnično "čuječno", z očmi srca videli vsak doživeti dogodek.
Nato nam je življenje z odraščanjem podajalo izkušnje in preizkušnje, skozi katere smo potlačili delček svoje brezmejne ljubezni, zaupanja in optimizma. Na določeni točki življenja smo morda nehali sanjati, ali delati tisto kar našo dušo radosti, zato da bi bili s strani staršev (ali okolice) sprejeti, odobravani.
Večina »odraslih ljudi« globoko potlači svojega notranjega otroka ter se ne odziva več na njegove želje. Kot nadomestek za brezmejno ljubezen srca, se zatečejo v omejeni okvir ega (priučena pravila okolice in trendi), ki jim nudi kratkotrajne utrinke sreče v zameno za veliko potrošene energije za dokazovanje in tekmovanje z družbeno določenimi normami.
Tako se oddaljujejo od resničnega sebe (svoje prave narave) ter »šprintajo« na kratke proge za dosego nekega cilja. Tako nekako kot v šoli, ko smo imeli tek na 60 metrov. Ko se postaviš na štartno mesto, učitelj vklopi štoparico in nato se z vso energijo poženeš proti cilju. Ko prideš na cilj zadihan do onemoglosti, te učitelj oceni (dober ali slab rezultat). Če je bil rezultat nad postavljenim povprečjem, nas je navdal tisti nekajminutni občutek sreče. V kolikor pa je bil rezultat slabši od povprečja, je sledilo razočaranje in smo morali tek ponoviti. Torej fokus je bil le na cilju (ki nam v primeru dobrega rezultata nudi nekajminutni občutek zmage)… Kaj pa pot? Smo lahko doživljali pot v tem silnem šprintu? Smo se zavedali svojih korakov, sebe, narave, ki nas obdaja, ptička, ki žvrgoli na veji, žarkov nežnega spomladanskega sonca, zvončkov, ki so pravkar pognali na bližnjem travniku, vonja po pomladi? Verjetno ne. Ker je bil naš um fokusiran le na eno stvar… In to je: Čimprej priti na cilj.
No tako nekako izgleda življenje človeka, ki je izgubil stik s svojim srcem (notranjim otrokom). Postavi si cilj, šprinta do njega, ga doseže (kratkotrajni občutek sreče ali razočaranja – glede na normo, ki mu jo postavi ego). Nato si postavi novi cilj, šprinta še hitreje, doseže cilj (doživi obču-tek), si utrujen do onemoglosti postavi še en in še en in še en cilj, in teče…...v tem času njegov notranji otrok joka in kriči po pozornosti… To se kaže v nezadovoljstvu, jezi, občutku da mu ve-dno nekaj manjka, pozabljivosti, kritiki, nečimrnosti in v kolikor vse te kazalce svojih občutkov človek ignorira, nastopi bolezen. Z boleznijo telo človeka v šprintu ustavi z ročno zavoro in mu s tem sporoči: »Hej, prisluhni mi.«
Da ne čakamo na trenutek, ko nas telo z ročno zavoro ustavi, je pomembno, da se na svoji poti do cilja zavemo svojega tempa ter se vmes zavestno ustavimo sami z namenom prisluhniti svojemu notranjemu otroku, ki z nami komunicira preko naših občutkov.

Vzpostavitev stika z NOTRANJIM OTROKOM (NO): Tako kot vsak otrok, si naš NO želi pozornosti, nežnosti, sočutja, razumevanja, spoštovanja, iskrenega odnosa. V kolikor ste se v teh desetletjih oddaljili od svojega notranjega otroka in želite vzpostaviti ponoven stik z njim, se usedite nekam v miren prostor, kjer vas nihče ne bo motil. V roke vzemite kuli, globoko vdihnite in izdihnite ter si recite: Tole je čas samo zame. Zapišite vse dejavnosti, želje in hobije iz otroštva, ki so v vas vzbujali ljubezen, navdušenje, radost in sproščenost. Vprašajte se, katero izmed teh aktivnosti lahko ponovno vpeljete v svoje življenje ter se tako povežete z radostjo v sebi. (VAJA IZ KNJIGE ŽEPNA LUČKA).
Določite en dan v tednu, ko si boste vzeli čas za dejavnost, ki vašega notranjega otroka veseli in držite svojo besedo. Tistih nekaj uric na teden, ki si jih vzamete za NO, izklopite skrbi, misli o službi in vse ostale »odrasle stvari«. Takrat se resnično navzoče posvetite aktivnosti, ki jo opravljate ter jo doživljajte z očmi NO.
Po nekaj mesecih »druženja« s svojim NO, boste v življenju – tako poslovnem kot tudi zasebnem, čutili manj stresa, več radosti in optimizma, upočasnili boste tempo in začeli pripisovati veliko vrednost drobnim utrinkom v življenju, katerih prej zaradi oddaljenosti od sebe niste niti opazili. Prav tako se boste v vsakem trenutku začeli bolj zavedali sebe in svojih želja ter ravnali v skladu s seboj.


Kar na koncu zares šteje, je tisto kar je bilo ustvarjeno z ljubeznijo. Kaj je tisto, kar vas navdušuje in radosti? Nikoli ni prepozno. Začnete lahko že danes! (Citat iz knjige Žepna lučka)

V KNJIGI "ŽEPNA LUČKA" VAS POLEG 93 INTUITIVNIH SPOROČILC, ČAKA 21 VAJ, KI VAM BODO OSVETLILE SKRITE KOTIČKE SRCA TER VAM POMAGALE, DA ZASIJETE V SVOJIH PRAVIH BARVAH. Naročite jo lahko tukaj: http://diamantko.si/index.php?route=product/product&path=81&product_id=253

undefined

 

Home ← Starejše objave