Kristina Dia Blog

STIK Z NOTRANJIM OTROKOM

Vsakdo izmed nas je bil nekoč otrok… Otrok z velikimi sanjami, otrok z iskricami v očeh, otrok, ki verjame v pravljičnost in ga ne skrbi kaj bo jutri. Otrok, ki verjame v čudeže. Zavedali smo se veličastnosti vsakega trenutka in resnično "čuječno", z očmi srca videli vsak doživeti dogodek.
Nato nam je življenje z odraščanjem podajalo izkušnje in preizkušnje, skozi katere smo potlačili delček svoje brezmejne ljubezni, zaupanja in optimizma. Na določeni točki življenja smo morda nehali sanjati, ali delati tisto kar našo dušo radosti, zato da bi bili s strani staršev (ali okolice) sprejeti, odobravani.
Večina »odraslih ljudi« globoko potlači svojega notranjega otroka ter se ne odziva več na njegove želje. Kot nadomestek za brezmejno ljubezen srca, se zatečejo v omejeni okvir ega (priučena pravila okolice in trendi), ki jim nudi kratkotrajne utrinke sreče v zameno za veliko potrošene energije za dokazovanje in tekmovanje z družbeno določenimi normami.
Tako se oddaljujejo od resničnega sebe (svoje prave narave) ter »šprintajo« na kratke proge za dosego nekega cilja. Tako nekako kot v šoli, ko smo imeli tek na 60 metrov. Ko se postaviš na štartno mesto, učitelj vklopi štoparico in nato se z vso energijo poženeš proti cilju. Ko prideš na cilj zadihan do onemoglosti, te učitelj oceni (dober ali slab rezultat). Če je bil rezultat nad postavljenim povprečjem, nas je navdal tisti nekajminutni občutek sreče. V kolikor pa je bil rezultat slabši od povprečja, je sledilo razočaranje in smo morali tek ponoviti. Torej fokus je bil le na cilju (ki nam v primeru dobrega rezultata nudi nekajminutni občutek zmage)… Kaj pa pot? Smo lahko doživljali pot v tem silnem šprintu? Smo se zavedali svojih korakov, sebe, narave, ki nas obdaja, ptička, ki žvrgoli na veji, žarkov nežnega spomladanskega sonca, zvončkov, ki so pravkar pognali na bližnjem travniku, vonja po pomladi? Verjetno ne. Ker je bil naš um fokusiran le na eno stvar… In to je: Čimprej priti na cilj.
No tako nekako izgleda življenje človeka, ki je izgubil stik s svojim srcem (notranjim otrokom). Postavi si cilj, šprinta do njega, ga doseže (kratkotrajni občutek sreče ali razočaranja – glede na normo, ki mu jo postavi ego). Nato si postavi novi cilj, šprinta še hitreje, doseže cilj (doživi obču-tek), si utrujen do onemoglosti postavi še en in še en in še en cilj, in teče…...v tem času njegov notranji otrok joka in kriči po pozornosti… To se kaže v nezadovoljstvu, jezi, občutku da mu ve-dno nekaj manjka, pozabljivosti, kritiki, nečimrnosti in v kolikor vse te kazalce svojih občutkov človek ignorira, nastopi bolezen. Z boleznijo telo človeka v šprintu ustavi z ročno zavoro in mu s tem sporoči: »Hej, prisluhni mi.«
Da ne čakamo na trenutek, ko nas telo z ročno zavoro ustavi, je pomembno, da se na svoji poti do cilja zavemo svojega tempa ter se vmes zavestno ustavimo sami z namenom prisluhniti svojemu notranjemu otroku, ki z nami komunicira preko naših občutkov.

Vzpostavitev stika z NOTRANJIM OTROKOM (NO): Tako kot vsak otrok, si naš NO želi pozornosti, nežnosti, sočutja, razumevanja, spoštovanja, iskrenega odnosa. V kolikor ste se v teh desetletjih oddaljili od svojega notranjega otroka in želite vzpostaviti ponoven stik z njim, se usedite nekam v miren prostor, kjer vas nihče ne bo motil. V roke vzemite kuli, globoko vdihnite in izdihnite ter si recite: Tole je čas samo zame. Zapišite vse dejavnosti, želje in hobije iz otroštva, ki so v vas vzbujali ljubezen, navdušenje, radost in sproščenost. Vprašajte se, katero izmed teh aktivnosti lahko ponovno vpeljete v svoje življenje ter se tako povežete z radostjo v sebi. (VAJA IZ KNJIGE ŽEPNA LUČKA).
Določite en dan v tednu, ko si boste vzeli čas za dejavnost, ki vašega notranjega otroka veseli in držite svojo besedo. Tistih nekaj uric na teden, ki si jih vzamete za NO, izklopite skrbi, misli o službi in vse ostale »odrasle stvari«. Takrat se resnično navzoče posvetite aktivnosti, ki jo opravljate ter jo doživljajte z očmi NO.
Po nekaj mesecih »druženja« s svojim NO, boste v življenju – tako poslovnem kot tudi zasebnem, čutili manj stresa, več radosti in optimizma, upočasnili boste tempo in začeli pripisovati veliko vrednost drobnim utrinkom v življenju, katerih prej zaradi oddaljenosti od sebe niste niti opazili. Prav tako se boste v vsakem trenutku začeli bolj zavedali sebe in svojih želja ter ravnali v skladu s seboj.


Kar na koncu zares šteje, je tisto kar je bilo ustvarjeno z ljubeznijo. Kaj je tisto, kar vas navdušuje in radosti? Nikoli ni prepozno. Začnete lahko že danes! (Citat iz knjige Žepna lučka)

V KNJIGI "ŽEPNA LUČKA" VAS POLEG 93 INTUITIVNIH SPOROČILC, ČAKA 21 VAJ, KI VAM BODO OSVETLILE SKRITE KOTIČKE SRCA TER VAM POMAGALE, DA ZASIJETE V SVOJIH PRAVIH BARVAH. Naročite jo lahko tukaj: http://diamantko.si/index.php?route=product/product&path=81&product_id=253

undefined

 

ČUTIM, TOREJ SEM...

Čisto vsaka izkušnja, ki jo doživimo (ne glede na to ali je super, ali boleča), nam nosi neko sporočilo za rast. Vse kar se nam je zgodilo in kar se nam trenutno dogaja, smo s svojo vibracijo pritegnili v svoje življenje (razen kar je del dušnega dogovora - na kar ne moremo vplivati). Enkrat sem prebrala nek citat, ki pravi: "Nisem vam poslal drugega kot angelov". In če pogledamo na tak način: Tudi če nekdo/nekaj sproži v nas čustvo jeze ali žalosti, se je to zgodilo s popolnim razlogom - da bolje spoznamo sebe. Čisto vsaka oseba, dogodek, izkušnja se zgodi zato, da v nas premakne neko čustvo, ki smo ga dolgo zapostavljali ter ga tako spoznamo, se soočimo z njim. V kolikor krivimo druge ali sebe, se iz izkušnje nismo naučili lekcije, ki nam jo ta prinaša, zato se vedno znova ponavlja z razlogom, da končno pogledamo vase in prepoznamo nauk, ki nam ga nosi ter nase in na udeležene pogledamo z ljubeznijo in sočutjem. Ja, življenje nam nosi le bisere, ki nam pomagajo prepoznati in živeti resničnega SEBE. Iz "mislim, torej sem" se premikamo v dobo ČUTIM, TOREJ SEM. Zato je pomembno, da prisluhnemo svojim čustvom, jih ozavestimo (prepoznamo zakaj se pojavijo) in spustimo (se ne krivimo in ne analiziramo v nedogled).

Z ljubeznijo,

 

Kristina Dia

NAJPOMEMBNEJŠI ODNOS V ŽIVLJENJU

Vsi imamo v svojem trenutnem življenju odnose… Odnos s partnerjem, odnos z otrokom, odnos s prijatelji, odnos s sodelavci… A kateri odnos je najpomembnejši v našem življenju? V kateri odnos vložimo največ ljubezni in energije? Če je vaš odgovor drugačen kot: V ODNOS S SEBOJ, potem ste v neiskrenih odnosih z vsemi ostalimi. Naj vam na nekaj primerih razložim to zakonitost narave.

Sonce je največja zvezda, ki oddaja svojo svetlobo s katero obsije planete. Če sonce ne bi imelo svetlobe v sebi, tudi na planete ne bi moglo sijati.

Sončnica v svojem cvetu skreira semena, katere podari zemlji, iz katerih nastane novo življenje. Če ne bi ustvarila semen v svojem cvetu, iz njih ne bi moglo nastati novo življenje.

Prav tako je z ljubeznijo. Če negujemo ljubezen v odnosu s seboj, le ta žari in obsije vse ostale odnose v našem življenju oz. skreira novo življenje – iskrene in izpolnjujoče odnose z ljudmi v našem življenju. Vkolikor v odnos s seboj le malo (ali celo nič) energije vložimo, ljubezen v nas ugaša, kritika pa raste. Tako navzven ne moremo žareti ljubezni, ampak kritiko.

Kogarkoli vprašaš, bo rekel, da ima dobre in iskrene odnose z ljudmi, ki ga obkrožajo.

Potem ga povprašaš o partnerju, sodelavcih ali otroku in začne se dež kritik, obsojanj in nezadovoljstva.

Ključ tiči v zgornjem primeru naravne zakonitosti. Ljudje se veliko preveč posvečamo drugim, pozabljamo pa na najpomembnejši odnos – odnos s seboj. Posledično v nas ugaša ljubezen in raste nezadovoljstvo. Nezadovoljstvo z odnosom, ki ga imamo do sebe. Če se preveč razdajamo za druge in za vsako stvar pričakujemo povračilo, hkrati pa zapostavljamo sebe – od svoje pogače življenja odtrgujemo tiste sladke trenutke, ki nas delajo avtentične, takrat se nezadovoljstvo stopnjuje in pričakovanja, da nas mora nekdo od zunaj osrečiti rastejo. V odnosih z drugimi tako vidimo pomanjkljivosti, slabosti in neizpolnjena pričakovanja. Če bi v sebi videli le dobro, se sprejemali in si posvečali dovolj ljubezni, bi zagotovo videli le dobro v drugih.

Zato že danes se vprašajmo: Sem dovolj iskren/a s seboj? Kajti le pristna iskrenost, sprejemanje in ljubezen do sebe nam prinese ISKRENE, DOBRE IN LJUBEČE ODNOSE.

Ženske velikokrat, ko postanemo mame, pozabimo na ta »najpomembnejši odnos« in vso svojo energijo razsipamo okolici... Posledica je stalna izčrpanost, slaba volja, nezadovoljstvo, ujetost v »odrasle stvari«… Ženska, ki to bereš, POSVETI SE KONČNO SEBI. Uživaj trenutek kjerkoli že si! Zapoj si, zapleši, naredi nekaj za svojo dušo in svoj sijaj prenesi na svoje bližnje. Ti to zmoreš!

VDVS – VDVT (vidim dobro v sebi – vidim dobro v tebi)

Kristina Dia

Živeti pravljico po svoji meri

Od majhnega smo poslušali: »Ne smeš jokati. Če jokaš, si mehkužen. Moraš biti močen. Nič te ne sme ganiti. Skrivaj svoja čustva. Če jokaš, si poreden, slab…« in še mnogo »relativnih resnic« bi se našlo, s katerimi so nas starši učili moči.
Pa je to zares moč? Ali je le zatiranje in skrivanje resničnega sebe?


Iz lastnih izkušenj lahko povem, da sem mnogo let živela kot »močna« ženska. Skrbno sem skrivala svojo ranljivost in občutljivost za masko »popolnosti«. V vsakem trenutku sem se trudila navzven kazati moč in popolnost, da le ne bi kdo opazil, da sem »krvava pod kožo«. A vse te maske popolnosti in igranja vlog pridnosti so me odmikale od sebe, svojega bistva, od svojih občutkov. Pod vso to navlako lažne moči, ki jo kopičimo, da bi ugajali družbi, se skriva duša, ki hrepeni po svobodi. Po izražanju, po kreativnosti, strasti, učenju, tišini, miru, novostih, PO ŽIVLJENJU. In ko začnemo ponovno prepoznavati svoje občutke, čustva ter jih ljubeče sprejmemo, izrazimo ter jim dovolimo da so, takrat se duša radosti. Skozi vsakodnevne obveznosti začnemo jadrati lahkotno kot metulj. Saj smo v sebi prepoznali bistvo, se začeli ceniti, si vzeli čas zase in za kreativnost po kateri je duša hrepenela toliko let. To nas napolni z neverjetno lahkotnostjo, mirom in zaupanjem – in to je tista prava moč. Ta ljubezen, ki spi v nas se prebudi in obsije vsako našo celico ter se prenese na naš zunanji svet.


Ko skrivamo svoja čustva zavoljo drugih iz različnih razlogov, ki temeljijo na strahu pred nesprejemanjem (da se nam ne bi posmehovali, da nas ne bi imeli za mehkužne, slabe itd.), v resnici odrivamo del sebe. Kajti cela paleta občutkov, vključno z žalostjo in ranljivostjo je del človeka. In jaz sem človek. In ti si človek. In on je človek. Pa se tega ljudje še vedno premalo zavedamo. Naučeni smo bili »super-pridnosti«, ki vključuje le kazanje dosežkov, medalj, delavnosti in vzponov. Pa vendar ima čisto vsaka živeča duša na Zemlji v sebi tudi izkušnje padcev, žalosti, strahu in bolečine. In prav te »praske« so dodatno obrusile naš notranji diamant, da je tako lep in žareč. A vendar se večina ljudi sramuje svoje preteklosti in o svojih izkušnjah le redko na glas govori, ker ne sprejema tega DELA SEBE. Da, prav ste prebrali. Ne sprejema SEBE V CELOTI. In dokler ne sprejemamo sebe v celoti, smo v začaranem krogu iskanja sreče v okolici in v večnem pričakovanju, da nas bo nekje nekdo rešil, videl našo pravo vrednost, nas cenil. A ta NEKDO smo mi sami. Vsakdo nosi v sebi Pepelko (srce), Mačeho (notranji kritik temelječ na priučenih prepričanjih okolice) in Princa (neskončna ljubezen, ki smo).
In le ko pogledamo nase z ljubeznijo in sočutjem ter prepoznamo in se osvobodimo notranjega kritika, ki nam govori: »Ne znaš, ne zmoreš, ni časa, nisi dovolj dober/lep/suh/pameten…«; takrat resnično lahko prepoznamo svoje notranje potenciale ter SVOBODNO zadihamo življenje. Ko odpustimo sebi in drugim ter sprejmemo vse delčke sebe (vključno z izkušnjami iz preteklosti) ter ponovno vzpostavimo stik z VSEMI svojimi čuti, takrat življenje dobi čisto nov izgled. In malenkostim, ob katere smo se poprej vsakodnevno spotikali, se zdaj le še nasmehnemo ter gremo z dvignjeno glavo naprej. Kajti to je namen vsake duše – NE USTAVLJATI SE, TEMVEČ ITI NAPREJ. Za dušo je vse le izkušnja. Duša ne mara cone udobja, ker si želi rasti, napredovati, želi si dogajanja, želi si čutiti trenutke ZDAJ. Um pa odriva občutke stran, se oklepa cone udobja in navad, želi analizirati, se spotika ob vsako slišano besedo in hlepi po sprejemanju na vseh področjih delovanja.


Dragi moji, čas je da prisluhnemo sebi, svojim občutkom in se osvobodimo notranjega kritika, ki nam je v obliki občutkov toliko let ponavljal kritične besede naših staršev, učiteljev, trenerjev in drugih ljudi, ki so kakorkoli zaznamovali naše življenje. Ter si dovolimo svoje občutke izražati. Izražati občutke ne pomeni, da zaznamo jezo v sebi in jo v vsej sili stresemo na bližnjega. To pomeni, da se znamo s svojimi nižjimi čustvi soočiti z ljubeznijo in se sprejemati ne glede na čustvo, ki nas v tistem trenutku objame. Osvoboditi se krivde in v vsakem trenutku v sebi prepoznati največje kvalitete. Ker čisto vsak izmed nas je edinstveni draguljček, ki komaj čaka da zasije ljubezen, ki jo tako dolgo skriva v sebi. Utišati ego ter p(ostati) sebi najstrastnejši oboževalec in navijač. Nihče vam tega občutka ne more dati, dokler ga ne razvijete v sebi vi sami. Ko najdete Princa (neskončno ljubezen) v sebi in mu dovolite, da objame vašo Pepelko (srce), takrat boste prince in princeske srečevali tudi v svojem zunanjem svetu. Kajti LJUBEZEN vedno privlači še več LJUBEZNI.


Pravljičen pozdrav,


Kristina Dia

Osvobajanje starih prepričanj

"Odpustite si vse "napake" iz preteklosti, saj so bile te le izkušnje, ki so dodatno obrusile vaš notranji diamant, da danes še močneje sije. Ste popolni in žarite, ko se zaveste, da je prav vaša nepopolnost tisto, kar vas dela avtentične in edinstvene."

Citat iz knjige ŽEPNA LUČKA

Nahajamo se v obdobju, ko je potrebno preveriti svoja notranja prepričanja in se osvoboditi tistih, ki nam ne služijo več.
Na plano prihajajo potlačena čustva podzavesti, ki nam v obliki občutkov kažejo katero področje je tisto, ki ga moramo osvoboditi, da lahko v naš notranji in zunanji svet priteka več obilja, ki si ga želimo.
Napetost, strah in stres so prazne posode znotraj nas, ki čakajo, da jih napolnimo s sočutjem, ljubeznijo, radostjo in zaupanjem.
Ko prepoznamo v sebi katero od teh posod, jo poglejmo, blagoslovimo z ljubeznijo in jo napolnimo z lahkotnimi, ljubečimi prepričanji, ki koristijo naši trenutni ravni zavesti.
Vkolikor se nam posoda pokaže (v obliki notranje bolečine), a jo ignoriramo, bo vse bolj rastla in krčila prostor ljubezni, poguma in priložnosti, zato vam podarjam postopek kako ravnati, ko se nam pojavi neprijeten občutek v telesu, ki sproža pesimistične misli.

Soočenje s svojimi občutki in odpuščanje sebi je ključnega pomena pri sproščenem uživanju trenutkov TUKAJ IN ZDAJ. Kako se soočiti s svojimi občutki (svojim notranjim otrokom), jim prisluhniti in jih pomiriti, pa vam predstavljam v tem postopku:

1. OBČUTEK PREPOZNAMO, SE GA ZAVEMO IN MU DOVOLIMO DA JE
2. NEKAJKRAT GLOBOKO VDIHNEMO IN IZDIHNEMO, DA SPROSTIMO SVOJE TELO IN MISLI
3. UMAKNIMO SE V TIH PROSTOR, KJER BOMO IMELI ČAS ZASE. VPRAŠAMO SE ZAKAJ SE JE OBČUTEK POJAVIL..npr: Če v določeni situaciji naše telo preplavi jeza in občutek nemoči se vprašajmo: Od kod ta občutek izvira? Osredotočamo se na dihanje in počakamo na odgovor. Odgovor bo po vsej verjetnosti pokazal izvor nekje v otroštvu, ko smo »lažno prepričanje« povzeli nekje iz okolice.
4. ODGOVOR ZAPIŠEMO oz. ČE SE GOVORNO LAŽJE IZRAŽAMO, LAHKO ODGOVOR NA GLAS POVEMO. OZAVESTIMO, DA JE TO PREPRIČANJE, KI NAM S TRENUTNO RAVNJO ZAVESTI NE SLUŽI VEČ. POLEG NJEGA NAPIŠEMO: OSVOBAJAM TE.
5. V MISLIH SI PREDSTAVLJAMO SEBE KOT MAJHNEGA OTROKA, KI JOKA/KRIČI (svobodno izraža občutek, ki se je pojavil)
6. SEBE-OTROKA LJUBEČE IN SOČUTNO OBJAMEMO, MU POVEMO DA GA SPREJEMAMO IN DA JE VAREN. GOVORIMO MU POMIRJUJOČE BESEDE, KI SE NANAŠAJO NA BOLEČO SITUACIJO. V OBJEMU GA DRŽIMO DOKLER SE NE POMIRI.
7. POMIRJUJOČE BESEDE SI ZAPOMNIMO (najbolje, če si jih zapišemo). VSAKOKRAT, KO SE ZNAJDEMO V PODOBNEM POLOŽAJU, KO BO NAŠ NOTRANJI OTROK JOKAL, KRIČAL, KO GA BO STRAH ALI KO BO ŽALOSTEN, GA SOČUTNO OBJAMEMO IN MU POVEMO POMIRJUJOČE AFIRMACIJE, KI GA BODO POTOLAŽILE, POMIRILE.
8. AFIRMACIJE (NOVE POMIRJUJOČE MISLI) VKLJUČIMO ČIMVEČKRAT V SVOJ VSAKDAN, SAJ BODO TAKO ČEZ ČAS SKREIRALE NAŠE NOVO PREPRIČANJE IN NIŽJA ČUSTVA V OBLIKI BOLEČINE SE BODO VEDNO MANJKRAT POJAVILA V NAŠEM NOTRANJEM SVETU. TAKO SE IZBOLJŠUJE NAŠA SAMOPODOBA IN DO SEBE TER OKOLICE POSTAJAMO VEDNO BOLJ PRISTNO SOČUTNI, STRPNI IN LJUBEČI.

Vaja iz knjige ŽEPNA LUČKA


Če v sebi čutimo nižja čustva in se zaradi njih kritiziramo, dosežemo kontra efekt. Če se na jezo, ki jo zaznamo zunaj sebe ali znotraj sebe, odzovemo s še več jeze, to v nas ustvarja občutek praznine, krivde in še več situacij, ki bodo v nas izzivale podobne občutke. Vse s popolnim namenom – da jih spregledamo in osvobodimo.
Zato vedno, ko nekdo v vas sproži val nižjih čustev (lahko je to otrok ali kdo drug iz vašega življenja), ponovite zgornji postopek. Tako krepite svetlobo v sebi in širite ljubezen znotraj sebe, ki bo ob redni vaji postala vaš novi vzorec odziva.

Avtorica: Kristina Dia

Novejše objave → Home