Kristina Dia Blog

ZAKAJ OTROCI POTREBUJEJO PRAVLJICE?

Današnji tempo življenja je zelo hiter. Dnevi, tedni in meseci minevajo s svetlobno hitrostjo in kar naenkrat se zaustavimo, pogledamo otroka in si mislimo: "Neverjetno, kako hitro je odrastel."

Da bi zares se zares navzoče posvetili otrokovi rasti in čustvenemu razvoju ter z njim vzpostavili močnejšo vez zaupanja, so nam pravljice lahko v pomoč.

Ni besed, ki bi opisale otrokovo radost in ljubezen, ki žari v njegovem srčku, ko mu eden izmed staršev doživeto pripoveduje pravljico.

Otroci potrebujejo pravljice, ker se tako krepi njihov domišljijski svet, čustveni svet, koncentracija, poistovetijo se s pravljičnim junakom in iz pravljice najbolj izluščijo vrednote, ki jih v podzavesti spremljajo do konca življenja. Otrok se poistoveti z likom iz pravljice ter na globlji čustveni ravni črpa nauk, ki mu ga pravljica podaja.

Kot otrok z zelo slabo samopodobo se spomnim kako zelo čustveno sem doživljala pravljico Grdi raček. Tako zelo me je ganila, da sem jokala vsakokrat, ko sem jo slišala.

In nauk, ki mi ga je ta pravljica prinesla (torej grdi raček, ki v prihodnosti postane prelepi labod), se mi je kot opomnik vklopil vsakokrat, ko sem se počutila "grdo" ter mi služil kot lučka, ki me je opogumljala naj ne izgubim upanja.

Zato bodite pozorni kakšne pravljice otroku pripovedujete. Kajti pravljice (in tudi risanke) otroku oblikujejo sliko sveta in vrednote, ki jih prejme v svojo košarico prepričanj, katera oblikujejo njegov prihodnji pogled na svet ter samopodobo.

Želite, da vaš otrok prejme sliko sveta, da ga nekje za vogalom čaka grozni volk, ki mu želi škodovati, ali želite, da otrok razvije zaupanje in vero v ljubeče in iskrene odnose? 

Otroci s seboj na svet prinesejo čisto ljubezen in imajo že od majhnega veliko empatije. A zgodi se, da določene izkušnje v njemu sprožijo obrambni mehanizem (strah iz katerega izvira nezaupanje), ki potlači en del njihove ljubezni ter onemogoči pristno izražanje svojih čustev. Da bi ta delček ljubezni ponovno zasijal, se mora osvoboditi blokad obrambnega mehanizma (strahu, nezaupanja, neizražanja čustev in želja) ter vzpostaviti ponovno zaupanje do sebe in sveta.

In s tem namenom so nastale pravljice Medvedek Mavri raziskuje življenje.

Moj otrok (2 leti) je vsak večer zelo težko zaspal. V knjižnici sem si izposodila nekaj različnih prijetnih knjigic, a vsakokrat, ko sem knjigo začela brati, jo je moj otrok zaprl, ali se začel dolgočasiti. Nikakor mi ni uspelo ujeti njegove pozornosti. Nato sem mu začela pripovedovati pravljice iz moje domišljije. Vsak večer sem sestavila eno pravljico, ki bo mojemu malčku zanimiva, hkrati pa tudi poučna (mu podala življenjski nauk, ki ga bo potreboval v življenju). V čarobnem svetu Medvedka Mavrija so se tako vsak dan ustvarjale nove zgodbe o miru, ljubezni, prijateljstvu in radosti. Sinček jih obožuje.. Pravljico pozorno posluša, vmes sodeluje in se po pravljici počuti pomirjeno, sproščeno. In vsakokrat, ko pride v situacijo, ko nekaj "dobrega" naredi, mi ponosno reče: "Tudi Medvedek Mavri je tako naredil...". Prav tako je začel več govoriti o svojih željah in čustvih ter jasneje izražati svojo resnico.

Želela sem, da pravljice pomagajo tudi ostalim otrokom, zato sem ustvarila Pravljične delavnice. Na pravljičnih delavnicah otroke popeljem v domišljijski svet Medvedka Mavrija ter jim na vsaki delavnici skozi zanimivo zgodbo prikažem pomembne življenjske vrednote, ki se jim vtisnejo globoko v spomin. Otroci si zgodbo ponavadi do potankosti zapomnijo in pravljica objame njihov srček z neverjetno toplino, ki sproži, da pridejo v stik s svojim čustvenim svetom ter ga lažje izrazijo. Čustva po pravljici spravijo na papir. Torej narišejo risbico iz katere razberem kaj se v otrokovem čustvenem svetu dogaja.

Čudoviti odzivi otrok in staršev na delavnicah mi vlivajo voljo do ustvarjanja še več zgodb. Hvala, ker ste <3

 

Pravljičen pozdrav,

 

Kristina Dia

 

PRIDNI OTROCI


Definicija PRIDEN je pogojena s pričakovanji, ki so od posameznika do posameznika drugačna. In pričakovanja so vedno prilagojena relativnim resnicam, ki smo jih pobrali skozi življenje. V tem članku besedo "priden" uporabljam v smislu "ubogljiv, miren, prilagodljiv". Seveda morajo biti neke meje, ki otroku na ljubeč način pokažejo kaj je prav in kaj narobe. Gre za preslikavanje svojih vrednot, ki mu v življenju služijo kot lučka v pomembnih odločitvah. Menim pa, da je pri vzgoji potrebno upoštevati dejstvo, da je otrok unikatna dušica, katere karakter (oz. srčna resnica, ki jo je prinesel na svet) je drugačen od našega.


HIPERAKTIVEN OTROK je ŽIVAHEN IN IGRIV OTROK, KI GA NA SILO ŽELIMO NAREDITI PRIDNEGA.
Če pričakujemo, da bo otrok v določenih situacijah ravnal enako kot mi in mu to poskušamo kakorkoli »privzgojiti«, to pri otroku ustvarja pritisk, ki mu pravi, da ni dovolj dober takšen kot je ter se mora zavoljo sprejetosti spremeniti, prilagoditi. Tako pa se otrok nauči zatajiti delček sebe in potlačiti svojo resnično radost. Takšne otroke nato v šoli označijo kot hiperaktivne, z motnjo pozornosti in še dosti drugih nalepk se nanje »nalepi«. Pa vendar si ta otroček želi le, da so njegove želje in potrebe spoštovane in upoštevane.
KO MU IZKAŽEMO POZORNOST IN RAZUMEVANJE, NAS NAGRADI S SPOŠTOVANJEM IN UBOGLJIVOSTJO.

NA PRIMER: Otrok ima v sebi toliko energije, da kar buhti iz njega. Želi se igrati z žogo, teči, skakati.... V tistem trenutku mu ne paše mirno sedeti. Želi si zabavno aktivnost, ki mu bo omogočila, da višek energije svobodno spravi ven. Torej njegova duša želi uživati trenutke svobodno, on pa je v šolski klopi, kjer mora sedeti pri miru in poslušati suhoparno snov. V njem se takrat kopiči jeza in ne more biti skoncentriran pri stvari, ker je z mislimi drugje (pri tisti dejavnosti, ki si jo njegova duša želi)… Učitelj, ki to prepozna in ga na pozitiven (igriv) in spoštljiv način zmotivira, da sodeluje, bo pri njemu deležen pozornosti in truda. Če pa zaradi njegove »odsotnosti« sledi graja, besede nesprejemanja in kritike, pa ta otrok potlači svojo resnično ljubezen ter v sebi kopiči odpor (do šole, učiteljev…) in postane »težaven učenec«.


Če se sistemu na silo prilagodi in potlači svoje želje za voljo sprejemanja, kasneje (ponavadi v puberteti) izbruhnejo ta čustva v obliki uporniškega vedenja, strahovih ali depresiji.
Novodobni otroci so izjemno intuitivni, kreativni, igrivi, odločni, borbeni in živahni. Želijo si spoštovanje, želijo si resnico, želijo si iskreno ljubezen. Kakršnokoli pravilo, ki izhaja iz ega, je zanje brezpredmetno in ga ne bodo upoštevali, če ni v sozvočju z resnico njihovega srca.
Ko mu nekaj povemo z avtoritativnim tonom oz. v smislu: Naredi to, ker sem jaz tako rekel!, bo na to le zamahnil z roko in nadaljeval s svojim početjem. Da pridobimo njihovo pozornost, je potrebno odpreti svoje srce in govoriti iskreno ter za vsako trditvijo razložiti globlji namen tega kar želimo, da naredi. NA ZABAVEN NAČIN MU MORAMO POKAZATI KONČNI CILJ, ZA KATEREGA SE BO NJEMU VREDNO POTRUDITI. IN TA CILJ NAJ BO VEDNO V SOZVOČJU Z LJUBEZNIJO IN PRAVIČNOSTJO. Ko mu na tak način razložimo zakaj je dobro nekaj storiti, otrok to sprejme kot svojo resnico, po kateri se bo v prihodnje ravnal. Nasprotni efekt pa dosežemo, če mu nekaj dopovedujemo brez posebnega namena, ki naj bi mu služil kot motivacija. Kazni, kritika in avtoritativno podajanje navodil pri današnjih otrocih ne zaležejo.
Ker oni so prišli na svet, zato da porušijo stare vzorce delovanja, ki temeljijo na ustaljenih avtoritativnih pravilih ega. Zato se ne prilagajajo. Želijo, da se mi prilagodimo njim in začnemo delovati iz globlje resnice, iz svojega srca. Želijo, da jim postavimo meje v sozvočju z ljubeznijo, želijo da smo odločni starši, ki glasno, a vendar spoštljivo povemo kaj je prav in kaj ne ter pri svojih odločitvah vztrajamo. Želijo, da jasno izražamo svoje občutke in iskreno povemo kaj čutimo in zakaj. Želijo, da se z njimi ravna enako spoštljivo kot z odraslo osebo, kajti zavedajo se modrosti, ki so jo prinesli s seboj na svet. So kot majhni skenerčki za resnico, ki vidijo skozi nas in točno vedo, kdaj govorimo resnico srca in kdaj bi želeli le »uveljaviti svojo voljo«. Ta čudovita mala bitja so z nami zato, da nas skozi preizkušnje naučijo: ODLOČNOSTI, SPREJEMANJA, PREPOZNAVANJA IN IZRAŽANJA SVOJIH OBČUTKOV, PRISLUHNITI INTUICIJI IN SE RAVNATI PO GLASU SVOJEGA SRCA.
In v kolikor bi želeli tega čudovitega unikatnega otroka spreminjati ter ta vrelec radosti, energije, strasti in odločnosti spremeniti v prilagodljivo pridno bitje, ki sedi pri miru in kima, ste svojemu otroku naredili nepopravljivo škodo, ki bo v obliki uporništva, fizičnih ali čustvenih bolezni, slej ko prej z vulkansko silo bruhnila na površje.


Delo na sebi, osvobajanje starih prepričanj in vzorcev, prepoznavanje svojih in otrokovih želja, ljubezen ter spoštovanje so ključi, ki bodo med vami in vašim otrokom gradili večno vez ljubezni, zaupanja in spoštovanja.

 

Avtorica: Kristina Dia

SAMOSPREJEMANJE

Otrok je kot spužva. Vse kar v prvih letih življenja prejema od okolice, se zapiše v njegovo podzavest. Besede, ki jih največkrat sliši od svojih staršev in okolice, tvorijo njegovo notranjo komunikacijo s seboj v kasnejših obdobjih življenja. Vkolikor sebe ali okolico kritiziramo, krivimo, obsojamo, stremimo k popolnosti – to nismo mi, to so naši občutki, ki so nastali nekje v našem davnem otroštvu in se zapisali v našo podzavest ter postali naš ego. Zdaj nas v obliki izkušenj (predvsem v odnosih) opozarjajo, da se jih zavemo in osvobodimo ter nadomestimo z novimi, pozitivnimi.

Vse kar bi želeli spremeniti v sedanjem svetu (svoji okolici), lahko naredite z enim samim korakom: "Sprejmite Sebe v celoti in se osvobodite omejujočih prepričanj svojega ega. Bodite nežni do sebe in otroke vzgajajte v skladu z resnico svojega srca - ljubeznijo, ki ste.
S tem ste naredili majhen korak za človeka, a velik za človeštvo."
Ko resnično spoznate in sprejmete sebe ter prisluhnete glasu svoje duše, se vaša realnost oblikuje drugače. Takrat boste spontano sprejemali tudi svojega partnerja in unikatno dušo svojega otoka ter mu nudili iskreno pozornost, pogovor, ljubezen, podporo in pohvalo.
S svojim zgledom otrokom kažete vrednote, ki Vam v življenju največ štejejo. In po vašem zgledu si bodo ustvarili »resnico«, ki jim bo narekovala njihovo delovanje v prihodnosti. Tako bo svet poln ljubečih, samozavestnih in zadovoljnih otrok, ki se sprejemajo in lahkotno žarijo svoj sijaj navzven.

Spoznajte svoje vrednote, osvobodite se starih prepričanj in zasijte v svojih pravih barvah s knjigo ŽEPNA LUČKA, ki jo v predprodaji lahko naročite tukaj: http://diamantko.si/index.php?route=product/product&path=81&product_id=253

undefined

SREČA OD BLIZU

Sinček je nekega dne opazoval vrabčke kako se na travniku veselo igrajo. Zapodil se je proti njim in vrabčki so zbežali.

Žalostno je prišel do mene in rekel: "Mama, hočem videti vrabčke od blizu." Nato sem prinesla nekaj drobtinic kruha in jih posula po tleh. Vrabčki so prišli sami od sebe do naju in lahko sva jih opazovala čisto od blizu. Sineku sem dejala: "Poglej, ko vrabčkom daš hrano, se sami od sebe približajo. Tako je tudi s srečo... Če se poln pričakovanj zapodiš proti njej, da bi jo ujel, se ti bo vedno znova izmuznila. Ko pa sebe - svojo dušo "nahraniš", takrat pride sreča sama od sebe brez da bi se posebej trudil. "Hrana za dušo" pa je ljubezen. Kar te napolnjuje z ljubeznijo, veš le ti. Zato karkoli počneš, ne pozabi v tem uživati in vnesti barvo ljubezni, ki bo k tebi sama po sebi pritegnila srečo. Ko poskrbiš zase, se sprostiš in umiriš, takrat veliko več lahko narediš kot če bi poln pričakovanj in stresa tekal naokoli.

Rada te imam in te sprejemam. Karkoli počneš, deluj iz ljubezni in notranjega miru. Tako boš imel "vrabčke vedno blizu"."

 

Avtorica: Kristina Dia

ZAKAJ NAJPREJ POSKRBETI ZASE?

Vsakemu od nas se je že zgodilo, da smo v trenutku močnega čustva v odnosu z drugo osebo odreagirali instiktivno, stresli besede, ki jih nismo mislili, nato pa nas je grizel občutek krivde. Dogodek se nam je kar naprej odvijal v mislih in če bi lahko zavrteli čas nazaj, bi zagotovo reagirali drugače.
Dostikrat se to zgodi v odnosu starš-otrok.
Poglejmo primer: Pridete iz službe polni stresa. Za vami je naporen dan, prerekanja s šefom, lačni ste, pa veste, da je treba kosilo še skuhati. Povrh vsega še otrok kriči, ker si želi vaše pozornosti, saj vas je neznansko pogrešal 8 ur v vrtcu, poleg tega pa še čuti vašo napetost. Odrezavo eksplodirate in stresete svojo napetost na otroka. Otrok začne jokati, vas pa zajame občutek krivde.
Ne skrbite, niste edini, ki se vam to zgodi. A pomembno je, da te prakse ne ponavljate. Zakaj je to pomembno? Ker je otročiček spužva, ki posrka vašo napetost, jo potlači v podzavest kot občutek »nisem vreden ljubezni« in to breme nosi s seboj celo življenje (oz. dokler ne ozavesti skozi osebno rast, da je to le občutek iz preteklosti in se ga osvobodi). Otrok s takšnim občutkom bo kot odrasel težko srečen v partnerski zvezi, saj bo zaradi potlačenega občutka kar naprej želel potrjevanje svoje vrednosti. To je karma. Ja, karma ni nekaj kar nas spremlja od rojstva… to so občutki, ki jih otrok iz naših vsakdanjih reakcij ponotranji v zgodnjem otroštvu in mu kasneje preprečujejo, da bi kvalitetno užival življenje.
Kako reagirati drugače?
1) Zavedati se svojih občutkov, čustev (npr.: ko pridete iz službe si potihem priznate, ali pa na glas poveste pred otrokom: Danes je za menoj zelo naporen dan in sem brezvoljna/brez energije/jezna na šefa….) in hkrati otroku (z objemom, besedo...) pokazati, da vaši občutki nimajo nič opraviti z njim.
2) Prepoznati svoje potrebe in jih iskreno izraziti (npr: utrujena sem – rabim 5 minut počitka ali lačna sem – čimprej želim nekaj pojesti ali slabe volje sem – prižgala si bom najljubšo glasbo ali nemirna sem – rabim 5 minut meditacije)
3) Poskrbite za svojo kratko sprostitev (dovolj je 5 minut).. Nato se lotite nadaljnjih opravil in reakcije v nadaljnjih aktivnostih, pogovorih takrat izhajajo iz vašega bistva (notranjega miru). Lažje reagirate srčno, ker ste z ljubeznijo najprej napolnili sebe in osvobodili napetosti iz svojega telesa.
Posledično bo tudi otrok drugačne volje, na miren način se bosta lahko pogovorila in skozi rutinske obveznosti boste jadrali bolj sproščeno.
Temu se reče, da poskrbite za dvig svoje vibracije. Torej dvignete svoj nivo energije in tako vaše reakcije niso pogojene z vašimi trenutnimi valovi čustev, ampak z vašim resničnim bistvom (ljubeznijo, ki ste).


Avtorica: Kristina Dia

ČESA NAS LAHKO NAUČIJO OTROCI?

SPONTANOST: Otroci ne tehtajo pred vsako odločitvijo ali je prav ali ne – enostavno to naredijo, ker jih tisti trenutek radosti. Zaupajo, da je vsaka njihova odločitev v tistem trenutku najboljša.
ZVESTOBA SEBI (svoji duši): Otroci ne bodo pospravljali, če jim bo trenutno bolj po volji igra. Vsakega opravila se lotijo z veseljem in igrivostjo.
ISKRENOST: Otroci bodo jasno povedali kaj jim je všeč in glasno povedali, če jim kaj ni všeč.
NAVDUŠENOST: Dežne kaplje, igrača, pravljica, sprehod po snegu… otrok vse dejavnosti doživlja z veliko mero navdušenja. Vsak trenutek življenja sprejema kot čudež in je vedno prisoten v trenutku tukaj in zdaj.
SPREJEMANJE: Otrok vidi različnost ljudi, a jim ne sodi. Vse in vsakogar sprejema tako kot je. Če mu v trenutku naše mnenje ne odgovarja, se bo glasno pritožil. A zato ne bo označil nas za slabe…Ne bo gojil zamere do nas ali do sebe… Isti trenutek odpusti in preide iz joka v smeh. Ne glede na besede in dejanja nas vedno sprejema in nas ima enako rad.
SMEH: Igra in smeh je tista glavna lastnost, ki jo otroci izvajajo pogosto in veliko. Povprečen otrok se zasmeji 400x na dan… Povprečen odrasel pa 4x. Sprostimo se in prepustimo toku življenja. Nič ni tako resno, da nebi moglo biti hecno.
ZGORNJE NAUKE, KI NAM JIH NOSIJO OTROCI, SI VELJA VZETI ZA VZOR in na poti smo do srečnejšega in bolj izpolnjenega življenja, kajti ravno te stvari ženske v odnosih pozabljamo. Prehitro nam življenje postane »preveč resno«, priklopimo si avtopilot in blodimo v rutinskih opravkih, pozabimo pa nase, na najbolj pomembne aktivnosti, ki nas delajo vesele, razigrane, avtentične. Ko na prvo mesto postavimo zadovoljstvo svojega »notranjega otroka«, takrat naš sijaj veliko bolj pristno in ljubeče obsije tudi našo okolico.
Avtor: Kristina Dia

OTROK - darilo življenja

Prejšnji teden sem se znašla v družbi, kjer je tekla debata o otrocih. Znanka preseka pogovor in odločno odvrne: "Jaz nikoli ne bom imela otroka, ker ne želim žrtvovati svojega zasebnega življenja zaradi otroka." OK. To je njen vidik. In verjetno vidik marsikatere punce, ženske, ki je odraščala v družini, kjer se je mama požrtvovalno odpovedala "sebi" in ves svoj čas in energijo namenjala gospodinjstvu, otrokom, možu...da bi bila sprejeta. Posledično pa svoje nezadovoljstvo in krivdo prenašala na svoje otroke. Punca draga, ki si v dilemi glede otroka...Besede ob katerih boš verjetno začutila veliko olajšanje: "Ni ti treba biti taka kot tvoja mama." Ona se je odločila in ravnala tako kot je s svojim zavedanjem znala. Tebi pa je dovoljeno biti DRUGAČNA MAMA. V kolikor si želiš otroka in se bojiš postati mama, ker te je strah, da boš izgubila "svoje življenje in čas zase", te lahko potolažim, da se temu zaradi otroka ni potrebno odpovedati. Zagotovo boš imela manj časa zase kot preden si imela otroka, a če sprejmeš svojo novo vlogo, ki se ji reče MAMA in začutiš kakšno srečo in čast imaš, da si rodila zdravega otroka, ki bo celo življenje ob tebi...ko dovoliš, da ljubezen in radost do malega bitjeca preplavi vsako tvojo celico, takrat življenje dobi čisto nov smisel. V prvem letu te otrok najbolj potrebuje, saj še ne loči med svojo in tvojo energijo. Enači se s tvojo energijo in je odvisen od tvoje ljubezni. Takrat daj vse od sebe, da vzdržuješ svojo vibracijo veselja, radosti, zadovoljstva in mu posvetiti veliko pozornosti in ljubezni. Ne boj se prositi za pomoč, ko jo potrebuješ. Jasno izrazi, ko si utrujena ali potrebuješ čas zase... Vedno se bo našel kdo, ki ti bo omogočil, da nekaj minut/ur na dan posvetiš svojemu dobremu počutju (greš na kavo, si privoščiš kopel ali zgolj počitek). In ne, to ni sebičnost (kot so nas učile naše mame). To je VZDRŽEVANJE LJUBEZNI. Vzdrževanje ljubezni do sebe. V kolikor čutite slabo vest, si večkrat ponovite stavek: »Otrok je srečen, ko je mama srečna.« in si brez občutka krivde privoščite, kar v tistem trenutku potrebujete (seveda, ko si priskrbite varstvo za otroka).


Ko sebe napolnimo z ljubeznijo (poskrbimo zase), jo lahko pristno in sproščeno delimo s svojim otročkom. Tako kot telefon s prazno baterijo ne more omogočati pogovora, tako iztrošena, utrujena mama, ki skriva svoje nezadovoljstvo, ne more otroku nuditi ljubezni. Zato drage moje, zavedajte se, da je čisto vse stvar svobodne odločitve. Lahko ste mama, ki se žrtvuje in pritožuje...lahko pa ste zadovoljna, samozavestna mama, ki vzdržuje ljubezen do sebe in jo nesebično lahko širi med svoje otroke in moža. In čas je že, da stereotip "mame, ki žrtvuje sebe zaradi otrok" razpade. Ko dobiš otroka, se ti življenje neprimerno spremeni - NA BOLJE. Če se le odločimo uživati v materinstvu in hkrati poskrbeti zase.

POMEMBNO DEJSTVO: Trenutki, ko nam malo bitjece podari nasmeh, objem, besedo, odtehtajo vse neprespane noči, ki smo jih prebedele v prvem letu.


Objem,


Kristina Dia

JOK – zdravilo za srce

»Solze so biseri srca, ki odplaknejo bolečino iz telesa, zato dovolimo otrokom jokati in jim pokažimo sočutje in ljubezen tudi ob valu nižjih čustev.«


Znanstvene raziskave so pokazale, da solze radosti ali žalosti vsebujejo drugačno kemijsko zasnovo kot tiste solze, ki so posledica solzivca.


Solze so božji dar, ki odplakne bolečino. Zato dovolite otroku jokati. Dovolite sebi jokati, ko vam je težko in za tem ozavestite kaj v vas je sprožilo to bolečino. Potlačena žalost, jeza, bolečina vedno išče druge izhode po katerih se skozi življenje vedno znova sproža, dokler je ne ozavestimo. Zato izražajmo kar čutimo v trenutku, ko nas čustvo obišče in ne tlačimo več svojih občutkov globoko v svojo notranjost, da bi navzven delovali kot »močni«.


Ter najpomembneje: z lastnim zgledom naučimo svoje otroke sprejemati in izražati vsa čustva in občutke, ki jih obiščejo. Vsako čustvo je le trenutni obiskovalec in tudi če v nekem trenutku vidimo le oblake ali meglo, se za to zaveso vedno skriva sonce, ki slej ko prej posije.


Avtorica: Kristina Dia

Novejše objave → Home ← Starejše objave