NAVADE izhajajo vedno iz potreb. Če pogledamo otroka, ki ima dudo. Dudo mu starši poti-snemo kot nadomestek za dotik (ljubezen). Majhen otrok si želi nenehne bližine in stika z mamo, ki mu nudi hrano in ljubezen za preživetje. Dotik in stik z mamo mu predstavlja potrebo brez katere ne bi mogel preživeti. In ker mu mama ne more nuditi fizičnega stika v vsakem trenutku, je kot nadomestek nastala duda.
Ko otrok joka in si želi njene bližine, dotika, ljubezni, občutka varnosti, mama pa si želi skuhati kosilo do konca, otrok namesto mamine bližine dobi dudo. Mama dotik (ljubezen) preloži na kasneje.

Ko otrok pride iz vrtca in hlepi po mamini bližini in pozornosti, dobi besede: "Samo še to dokončam, igrala (kar mu predstavlja ljubezen) se bova kasneje.
Nato otrok hodi v šolo… Ko pride iz šole si želi mami povedati kaj vse se je zgodilo, pokazati risbice in vse kar so v šoli počeli, želi si maminih komplimentov (kar mu predstavlja ljubezen)… Mama pa mu odgovori: "Kasneje, zdaj nimam časa. Samo še to in to in to naredim, nato prideš na vrsto."

Ta otrok nato pride v puberteto in začne se mu oblikovati lastna osebnost, začne se spominjati resnice svoje duše, poleg tega pa mu na površje priplavajo občutki, ki jih je prejel skozi otroštvo. Takrat se začne zavedati kaj je tisto kar bi v življenju želel početi… A to svoje zave-danje, želje resničnega sebe (svoje duše) potlači (odloži na kasneje) in substitut za svoje želje (ljubezen do sebe) začne iskati zunaj sebe, v družbi. Takrat se začne truditi prilagajati družbi in vse narediti, da bi dobil ta občutek sprejetosti (kar mu predstavlja ljubezen).

Tako otrok odrašča in se zgublja v pomenih, trendih in pravilih kaj je tisto pravo, kar ga bo dolgoročno osrečilo. V šoli, odnosih in službah išče tisto NEKAJ, kar je želel dobiti čisto na začetku svojega življenja – DOTIK LJUBEZNI (ki mu predstavlja varnost, preživetje), pa je namesto tega dobil dudo (nadomestek).

In ta nadomestek ponotranjil v obliki ega, ki ga skozi postavljanje pričakovanj in prilagajanje drugim, vse bolj oddalji od sebe, svoje absolutne resničnosti, čiste večne ljubezni, ki jo ima v sebi.

Nekje v srednjih letih pa pride do točke, ko ugotovi, da ga zunanji dejavniki ne bodo osrečili in da le obstaja tisto NEKAJ v njemu samem… In začne se delo na sebi, ponovno iskanje tistega NEKAJ skozi literaturo o osebni rasti, predavanja, delavnice, terapije….

Potem pa je naslednja točka, ko dojame, da že vse ve…kar je doživel, slišal in prebral poveže v celoto in se odloči končno vse naučeno ŽIVETI.
A žal ne more vsega znanja utelesiti, ker občutki so še vedno povezani z navadami in vzorci iz preteklosti in vsakokrat, ko človek začne delati tisto kar ga veseli, ga občutek strahu pred izgubo ustavi…občutek, ki ga je gojil in negoval vsa ta desetletja se želi osvoboditi in priplava na površino, da ga pogleda, ozavesti in izpusti.

Na tej točki se začne odučevanje vsega kar se je skozi življenje naučil in poslušanje svoje intuicije, približevanje svoji RESNIČNI NOTRANJI NARAVI. Tako se človek začne ponovno spominjati majhnih življenjskih radosti, ki jih je počel v svojem otroštvu in se začne povezovati s to svojo otroško bitjo. Vsi koščki preteklosti, katere je do zdaj odrival stran od sebe, se sestavijo v popolno celovito sliko, ker končno človek dojame, da se je čisto vsaka izkušnja zgodila s popolnim razlogom. In čisto vsak občutek, ki smo ga skozi življenje prejeli, je bil z nami, da bi nas v nekem trenutku obvaroval pred prevelikim doživljanjem bolečine. Ko sebe dovolj spoznamo in začnemo stopati po poti svojega srca, pa ti varovalni ščiti v obliki strahu priplavajo na površje, da jih prepoznamo, ozavestimo, da nam s trenutno ravnjo zavesti ne služijo več, jih blagoslovimo z ljubeznijo in izpustimo. Kajti šele takrat lahko začnemo resnično ŽIVETI in prepoznavati ter čutiti LJUBEZEN s celim srcem, v vsakem trenutku, ne glede na to kaj počnemo. To je notranji mir, tista tišina in hvaležnost ne glede na to kje in s kom smo obkroženi – TO JE LJUBEZEN, KI JE Z NAMI IN V NAS VEDNO, ZA VEDNO.

"Osnovna potreba vsake inkarnirane duše na Zemlji je najti LJUBEZEN. Odkrijmo jo v sebi in ravnajmo v skladu z njo. Predajmo jo prihodnjim generacijam, da prekinemo ta nesmiselni cikel iskanja sreče v okolici."

Iz knjige ŽEPNA LUČKA

 

Avtorica: Kristina Dia