Način, kako otroku nekaj povemo je pomemben. Otrok je skenerček, ki zaznava našo vibracijo izza tančice besed. In če v sebi čutimo nemir ali jezo, ko otroku povemo naj nekaj naredi, se bo otrok s težavo lotil opravila ali pa bodo naše besede v njegovih očeh izgubile pomen.
Torej, kako otroka motivirati na pozitiven način?
Najprej je potrebno v sebi čutiti mir. Ko v sebi čutiš potrpežljivost in si vzameš čas za motivacijo otroka, ti bo uspelo…
Potrebno si je vzeti ČAS in v sebi čutiti POTRPEŽLJIVOST, VOLJO IN KREATIVNOST.
PRIMER: Igrače so raztresene po celi dnevni sobi… Otrok si želi iti na sladoled.
Avtomatski odziv bi bil: »Ko pospraviš igrače, greva lahko na sladoled.« (mama čuti jezo in nemir, ker si želi, da bi bile igrače takoj pospravljene)
OTROK DOJAME NAŠE SPOROČILO NA NAČIN: Mama mi želi sporočiti, da si sladoled (kar mu predstavlja pozornost) zaslužim le pod pogojem, da nekaj naredim (v tem primeru pospravi igrače)… In otrok v sebi čuti razočaranje, jezo nase, ker to ni v sozvočju z njegovo resnico srca…ni v sozvočju z ljubeznijo.
Torej naš odziv jemlje kot kritiko, da ni vreden brezpogojne ljubezni in ne kot motivacijo, da nekaj stori. Ker v sebi čuti nižja čustva, se lahko začne upirati (z jokom, kričanjem, izsiljevanjem svoje volje) ali pa s potlačenjem občutkov »nisem vreden« in pospravi igrače s slabo voljo, ker pač »mora«, ob tem pa čuti žalost, razočaranje ali bes.

undefined

vir slike: flickr.com


Takšna motivacija na kratek rok morda deluje… a na daljši rok se v otroku kopiči odpor do tega opravila… in ni naključje, če bo v puberteti iz »uporništva« imel vedno bolj razmetano sobo, ker se mu vsakokrat, ko se želi lotiti »pospravljanja« vklopi kritični glas iz podzavesti, ki mu vzbuja občutek manjvrednosti (v smislu: to moraš narediti, drugače si slab, si ne zaslužiš ljubezni).
Kako lahko otroka motiviramo drugače?
Odgovor je enostaven. S potrpežljivostjo in kreativnostjo… Torej da v otroku obudimo »višja čustva« ter ga motiviramo s ciljem, ki je v sozvočju z ljubeznijo vezan na dotično opravilo.
V tem primeru »pospravljanje igrač«… Sicer bo trajalo malo dlje, a na dolgi rok bo otrok do tega opravila čutil »želim si opraviti to opravilo, ker mi to doprinese končni rezultat, ki mi je všeč.«
Torej iz »moram« otrok svojo pozornost usmeri v »želim«. In vsakokrat, ko se bo lotil opravila (v tem primeru pospravljanja igrač), bo imel voljo in motivacijo, da ga opravi do konca, ker se bodo ob tem v njemu vzbudili občutki, da je naredil nekaj dobrega, ker sam tako želi.

Jaz svojega otroka velikokrat motiviram s pravljico, ki ima končni izid v sozvočju z ljubeznijo in empatijo...

Kratka pravljica, ki vam lahko pomaga pri pozitivni motivaciji:
»Tam v gozdu živi deček. Živi v hišici, kjer ima veliko igrač. Igrače so njegove prijateljice, ki mu krajšajo čas in z njimi razvija svojo bujno domišljijo, ko sestavlja stolpe, kolone z avtomobilčki in gradove iz kock. A igračke postanejo zelo žalostne, če jih ne pospravi v škatlo, ko se z njimi neha igrati. Kajti igrače se utrudijo med igro in si želijo počitka v svoji škatli. Nekega dne je deček kocke pustil na tleh in odšel na sprehod. Ko je prišel nazaj v hiško so bile vse igrače objokane. Celo lužo so naredile iz solza, ki so jim tekle, zato ker so bile utrujene, deček pa jih je pustil na tleh.
Deček je igrače pomiril in jim obljubil, da bo od zdaj naprej bolje skrbel za njih. Nežno jih je pospravil v škatlo in igrače so mu bile hvaležne, ker jih je rešil. Pospravljene v svoji škatli so mirno zaspale.
Od tistega dne dalje je deček vsakokrat, ko je prenehal z igro, igračke pospravil v škatlo, kjer so lahko mirno in srečno počivale do prihodnjega dne, ko jih je deček radostno pozdravil in se z njimi veselo igral ure in ure.«

Pravljica v otroku obudi sočutje. Vsi otroci so bitja ljubezni in sočutja. Torej karkoli ima izid, ki je v sozvočju z ljubeznijo, otrok z veseljem opravi. To je jezik ,ki ga on razume… to je govorica, ki ga pozitivno motivira, da nekaj z veseljem naredi...
In kanček pravljičnosti tudi um staršev sprosti ter srce obuti ;)

Prvi teden boste potrebovali kar nekaj potrpežljivosti in vztrajnosti, da se otrok navadi na nov način motivacije... a z voljo vam bo uspelo!

 

by Kristina Dia

 

PRIPOROČENO: Knjiga Žepna lučka