Otroci in ocenjevanje

Šolski sistem je ustvaril ocene 1,2,3,4,5 ter učni uspeh kot posledico ocen med letom otroke označi z nalepkami: odličen, prav dober, dober, zadosten, nezadosten.

Kako absurdne so te nalepke… Ko bi le vedeli kaj se v otroških srčkih dogaja, ko prejme takšno nalepko. Ko jo dobi od učiteljev še ne toliko kot globina razočaranja, ko ocene in učni uspeh pokaže staršem.

img

Kajti otrok se identificira z označbo v šoli in na podlagi “uspeha ali neuspeha” v šoli o sebi oblikuje mnenje in občutek lastne vrednosti – torej vreden/nevreden (ljubezni).

To označbo (beri: oceno) potencira pričakovanje staršev, da bo njihov otrok v šoli blestel. In v kolikor prejme ob slabi oceni otrok še kritiko v domačem okolju, bolečina in tesnobnost v njem narašča.

Realno je šolski sistem zasnovan tako, da mora otrok biti ekspert za vsa področja, če želi doseči odličen uspeh. A v 99% primerih je vsak otrok ustvarjen za SVOJE UNIKATNO PODROČJE.

Nekdo je izjemno nadarjen za risanje, pa mu zgodovina in pomnjenje letnic povzroča težave…

Nekdo je izjemno nadarjen za športne aktivnosti, pa mu matematika ne gre…

Nekdo je izjemno nadarjen pisec, pa mu športne aktivnosti niso blizu…

Pa to res pomeni, da je ne-zadosten oz. ne dovolj dober?

Šolski sistem bi moral stremeti k prepoznavanju otroških potencialov in omogočanju varnega okolja, kjer se otrok lahko v polnosti izrazi, ne pa v “filanju” z informacijami, ki mu itak v realnem odraslem življenju ne bodo služile…

Vprašajte izjemno uspešne odrasle osebe kaj so si zapomnili iz osnovne šole ter koliko tega znanja so lahko uporabili pri gradnji svojega uspeha…Retorično vprašanje, na katerega vam bodo vsi odgovorili enako.

Pa vendar smo bili vsi tam…v šolskih klopeh s cmokom v grlu pred “spraševanjem” in kepo v želodcu pred testom.

Ta trema in tesnoba, ki jo otrok doživlja 9 let osnovne šole se zapiše v otrokov celični spomin in ga spremlja skozi življenje v obliki anksioznosti, praznine in občutka, da nikoli ne bo dovolj dober. Kar lahko vodi v težavne odnose, depresivnost in odtujenost od svoje notranje biti.

Pa je otrok res ne dovolj dober, če domov prinese slabo oceno in s pogledom uperjenim v tla staršem pove, da je “padel na izpitu”?

Življenje nam vsakodnevno daje izpite v obliki izzivov. Kako se z njimi soočamo pa je odvisno od naše notranje samopodobe in občutka lastne vrednosti. Ko nas okolica absolutno ne sprejema v procesu grajenja lastnega uspeha, to dojemamo kot stanje, da smo “nezadostni”, ker nismo zadovoljili pričakovanj drugih ljudi, ali je to le “test”, ki nam kaže našo resnično vero vase?

Na kakšen način sebe dojemamo danes, je posledica tega, koliko smo morali v svojem otroštvu “garati” za ocene drugih, da bi si otroški srček prislužil odobravanje staršev, učiteljev in ostalih pomembnih oseb.

Če se vsega tega zavedamo, danes lahko svojim otrokom ponudimo roko sočutja in podpore v šolskem obdobju, kajti to je tisto po čemer njihovo srce hrepeni. Otrok, ki dobi nezadostno oceno v šoli, ima razlog za to. Otrok, ki je na pravi način motiviran in se s strastjo loti nečesa, v tem blesti. Otrok, ki je motiviran s strahom pred slabo oceno pa se uči z naprezanjem in veliko stresa, kajti globoko v sebi si ne želi razočarati staršev. In če poleg pritiska v šoli dobi doma še kritiko in neodobravanje staršev, išče druge “zasilne izhode”, da bi se počutil videno in sprejeto v tem kar je v resnici – otrok, ki hrepeni po sprejemanju.

Kaj potrebuje od staršev otrok, ki dobi slabo oceno? OBJEM. SOČUTJE. TOPLINO. POZITIVNO MOTIVACIJO.

Kaj potrebuje od staršev otrok, ki dobi dobro oceno? OBJEM. POHVALO. TOPLINO.

Kaj potrebuje otrok, ki je navdušen nad neko dejavnostjo/temo/predmetom? PODPORO, DA SVOJ DAR RAZVIJA.

Ta članek ni namenjen kritiziranju učiteljev. Učitelji samo so. Opravljajo svoje delo, kot jim je sistem zapovedal. In verjemem v to, da še obstajajo učitelji, ki svoje delo opravljajo s srcem ter znajo obravnavati vse otroke na enak način brez predalčkanja na dobre in slabe. Kajti noben otrok ne more biti slab. Otrok je vedno zadosten. Njegov obstoj zadošča. Z vidika Univerzuma je otrok popolno unikatno bitje, ki je ne samo dovolj dober, temveč Odličen VEDNO – že zato, ker obstaja, diha, čuti in živi.

In pravica vsakega otroka je, da se v sebi tega zaveda.

Avtorica: Kristina Dia Gorenc, čustveno mentorstvo za otroke

KONTAKT: info@diamantko.si ali FB

Related posts