Nekoč sta živela upokojena mož in žena… V zeleni hišici ob parku. Nasproti zelene hišice je stala rožnata hišica v kateri je živela mlada družinica. Mlada mamica se je vsako popoldne igrala z otrokom v parku… tako srečna, takšen mir je žarela…takšno lepoto blestela…izgledala zares je srečna…žarela je tak mir, da vsi so jo občudovali.

A ženka iz zelene hiše je le skozi okno opazovala in dejala: “Poglej, dragi mož, kako umazana je tale mlada soseda. Umazana oblačila nosi in tudi otroka umazanega pelje ven.”

Mož pride k oknu, pogleda in skomigne z rameni.

Naslednji dan ponovno: “Poglej, še vedno sta umazana. Mar bi se ponudila, da jima jaz operem oblačila, če ona ne zna.” je pametovala ženka.

Mož pogleda skozi okno, skomigne z rameni in nadaljuje z branjem časopisa.

In tako dan za dnem stara ženka sedi pri oknu in se čudi kako lepa soseda, ki jo vsi občudujejo nosi umazana oblačila. Prav tako njen otrok.

Nato nekega dne, ko pride do okna, ugotovi, da ima mlada soseda končno čista oblačila.

“Poglej!” vzklikne in s pomenljivim tonom nadaljuje: “Končno le imata čista oblačila!”

Mož ji odgovori: “Res je ženka, zjutraj sem ti očistil očala.”

NAUK: Mnenje drugih je le projekcija njihovega pogleda na svet in nima nič opraviti s tabo in tvojim življenjem.

Avtorica: Kristina Dia