Tam na belem oblačku neba je najprej prebivala vila v beli obleki…Ime ji je bilo Zaljubljenost.

Zaljubljenost je gledala v sonce in opevala njegovo lepoto. Čutila je vznesenost, navdih in močno simpatijo do Sonca, ki le zanjo je žarelo.

Nekega dne v njen oblaček trči rdeči oblaček. Na njem je sedela vzvišena vila v rdeči obleki. Ime ji je bilo Kritika. Kritika pogleda sonce in se začne pritoževati, ob tem pa sebe vzviševati. Ah to sonce, kako je svetlo, premočno žari, da kar bolijo me oči. Pa ta zlata barva je tako pereča, bolj bi mu pristajala rdeča. Vilo Zaljubljenost začne prepričevati, naj rdeča očala si nadene in tako bolj lahko ji sonce dene.

Vila Zaljubljenost Kritike ne razume. Kako lahko sonce je za rdečo vilo premočno, ko pa se njej zdi tako mogočno. A ker je Zaljubljenosti vila Kritika všeč, jo kljub temu posluša in njena rdeča očala si nadene. Sonce se ji je zdelo tako rdeče. Iz njenih oči solzica priteče in zaželi si, da bi sonce ponovno videla tako kot je v resnici…a Kritika jo dalje prepričuje, da brez očal bo videti tako pusta. Da tako bolj do izraza pridejo njena rdeča usta in naj ji le verjame. A žalostna vila Zaljubljenost je imela močno željo ponovno videti zlato Sonce ter se Kritiki uprla. Snela je rdeča očala in ji rekla, naj odjadra s svojim oblakom tja, kjer rdeča sonca so doma. Njen dom pa je ob zlatem soncu, ki ga rada vidi takšnega kot je.

Vila Kritika se je Zaljubljenosti uprla in močna rdeča svetloba je iz nje puhtela, ko se tako je razbesnela. Zaljubljenostin beli oblaček je v rdečega spremenila in Zaljubljenost je nasmeh na ustnicah izgubila.

Solza ji kapnila je na oblaček, ki sprožil je željo po spremembi.

Nato na zelenem oblačku prijadra Vila v zeleni obleki… Ime ji je bilo Sočutje. Sočutje pride do Vile Zeljubljenost in ji pove, da le igriva Vila Radost lahko pozdravi njen oblaček, da ponovno bo bleščeč in čist, le če v sebi obrne nov list. Draga Zaljubljenost, podarjam ti sočutja objem in tvoj oblaček spreminjam v zelen. Tako je Vila Zaljubljenost v svoji bleščeče beli obleki zdaj na zelenem oblačku sedela, sončne žarke štela in čakala, da Vila Radost jo obišče… in oblaček ji popravi, da žarel bo v beli barvi.

A Vila Radost kar ni in ni prišla. V nekem trenutku se je Vila Zaljubljenost naveličala čakati in se odločila ponovno začeti opevati lepoto sonca kakor to le ona zna:

»O sonce ti svetleče,
Ki tako žariš,
Hvala ker obsiješ me
In me spodbudiš,
Da v sebi vidim sonce,
Da v sebi vidim mir,
V obleki svoji beli
Žarim lepote sij…
In hvala ti oblaček,
Da mehkobo mi podarjaš,
Da na tebi spim,
Se sveža prebudim…
In hvala nebu, ki neskončno
Nad menoj se razpostiraš,
Hvala ti življenje, ki
Vedno me podpiraš.«

V njej se je takrat nekaj premaknilo. Ni več čutila otožnosti… Njen oblaček se je nenadoma začel spreminjati… Zelena je začela vse bolj bledeti in se spreminjati… v Rožnato barvo… Ko je postal že čisto rožnat, je v srcu začutila nenavadno toplino in k njej končno prišla Vila Radost, ki se je pripeljala na oranžnem oblačku.

Prijazno in igrivo jo pozdravi in se ob njen oblaček postavi rekoč: »Vidim, da ti je uspelo obrniti nov list.« Vila Zaljubljenost jo presenečeno pogleda in se spreneveda… Radost ji pove skrivnost:

“Tista vila, ki uspe ji začutiti 3 različne barve, k njej pride Radost in v rožnato jo objame… In ta trenutek k tebi sem prišla, da krono ti prinesem, ker spoznala si toplino svojega srca.«

Vila Radost bleščeče beli vili krono na glavo postavi in ji pove: »Od danes naprej si postala Ljubezen…

Kogarkoli se boš dotaknila, boš okoli njega rožnati plašček ovila in toplino srca v njemu prebudila. Želim ti srečno pot, Ljubezen ti bleščeča..hvaležnost, navdušenje, sočutje in mir te spremljajo, da na poti svoji ostaneš vsemogočna in močna… Da src ljudi nežno se dotakneš in v njih žarek upanja premakneš.

Vila Ljubezen zdaj na svojem velikem rožnatem oblaku je sedela, v bleščeče beli obleki še bolj močno žarela, s krono rožnato na glavi veličastno blestela. Soncu je pomahala v pozdrav in se spustila do Zemljinih trav, ki v gozdu so sijale v jutranji rosi…

Vila ljubezen se je dotaknila zaprtih rož, ki so zacvetele, ko so nje dotik začutile.

Dotikala se je vsega kar prišlo ji je na pot in srca ljudi osvobajala zmot. Spodbujala jih, da vase so verjeli, v sebi našli mir, srečno zaživeli.

Tako življenje na tem planetu dobilo je nov smisel. Ljubezen veličastna jim podarila je Življenja biser.

Tam nekje na poti spoznala je Modrost…postavnega mladeniča, ki žarel je krepost.

V modri barvi je sijal, na konju belem jezdil je v nov dan. Oddajal je vsemogočni mir, tudi ko podajal se je v dir. Modrost Ljubezni roko poda in Vila Ljubezen mu skoči v objem. Oblaček njen pa izpuhti v nebo, saj Modrost in Ljubezen zdaj sta pripravljeni za Zemljo. Skupaj odjezdita naprej in se z združenimi močmi dotikata src vseh ljudi brez mej.

NAUK: Ko si dovoliš vsa čustva začutiti, se sprejemati in ljubiti… Ljubiti sebe in življenje ne glede na barvo, ki občasno te obišče, hkrati pa ohraniti hvaležnost v svojem srcu… takrat spoznaš Ljubezen, ki odpre ti vrata veličastnosti bivanja… unikatne lepote vsakega trenutka… Vidiš dobro v vsem kar te obdaja in srečaš roko Modrosti, ki znanje naprej predaja.

Avtorica: Kristina Dia