Na obrobju gozda je živelo 5 bratov. Nekega dne so prejeli pismo, v katerem je pisalo:

»Na koncu limoninega gozda je potok. Tam na drugi strani potoka vas čaka skrinja z zakladom. A le tisti, ki modrost svojega srca uporablja, bo prišel do zaklada. Zato poglejte v svoje srce, pripravite se primerno in se podajte na pohod proti zakladu. Tisti, ki prvi pride do zaklada, temu zaklad pripada. Držim pesti za vas. Vaš oče.«

Bratje so se dobro pripravili. Mislili so na vsako podrobnost, ki jo morajo s seboj vzeti, da jih v gozdu nič ne preseneti.

A 5. brat ni vzel s seboj ničesar. S seboj je povabil svojega otroka, ki naj mu dela družbo na poti do potoka.

4 bratje so ga pomenljivo pogledali in mu povedali, da otrok bo njegov tempo hoje oviral in mu ne bo uspelo ujeti njihovega tempa hoje.

5. brat se je nasmehnil, skomignil z rameni in rekel: »Kar bo, pa bo.«

4 bratje so se hitre hoje podali v gozd. 5. brat pa je prijel otroka za roko in se počasi podal na sprehod. Z otrokom sta uživala v pogledu na čudovita drevesa, ki so se lesketala v jutranjem soncu. Bila sta navihano navdušena nad potjo, ki ju čaka.

Na sredi limoninega gozda jih presenetijo navihane opice, ki jih začno obmetavati z limonami.

1. Brat se močno razjezi in začne limone metati nazaj na opice ter se z njimi krega.

2. Brat se začne jeziti na drevesa, ki imajo toliko limon, ki ovirajo njegovo pot. Ustavi se in se začne prerekati z drevesi.

3. Brat se »limoninega dežja« tako ustraši, da se skrije v bližnjo jamo in tam čaka, da limone z dreves nehajo leteti.

4. Brat se z njim poistoveti in se mu v jami pridruži. Tam čakata, da prva dva brata s svojim besom naredita mir in opice umirita, da nehajo metati limone na njih.

5. Brat pa pride čez čas do tja, kjer potki se razdelita na 2 dela. V smeri prve potke vidita kako limone srdito letijo na tla. Začne se smejati in reče: »Poglej, sin, limonin dež, midva pa nimava dežnika. Pojdiva raje po 2. poti… 2. pot je bila posuta s cvetjem, ob njej pa so rasla limonina drevesa na katerih so prav tako opice zganjale akrobacije.

Odpravita se dalje in vanje prileti ena limona. Oče pove sinu: »Poglej, prejela sva darilo. Zahvaliva se opicam za limono iz katere bova doma naredila osvežujočo limonado. In se zahvalita. Nato proti njima priletijo še 4 limone. Otrokov oče jih ujame in začne žonglirati. “Poglej, sin, opice so poskrbele, da si pot popestriva z zabavo. Hvala.” Sin je prav tako pobral nekaj limon, ki so bile na tleh in v smehu začel posnemati očeta, ki je žongliral z limonami. Opice so ju začudene nekaj časa opazovale, nato pa jih začele posnemati. Vse opice v limoninem gozdu so se tako zamotile z žongliranjem in 5. brat s sinom je v svojem počasnem in lahkotnem tempu prišel do potoka. S sinom sta si vzela čas za počitek, popila kristalno čisto vodo iz potoka in se odpravila čez most, ki se je v tistem trenutku ustvaril pred njima.

Ta most ju je popeljal na sosednji breg, kjer se v sončnih žarkih lesketal je zaklad.

Ko prišla sta do zaklada srečna, da jima je uspelo, se jima približajo še ostali štirje bratje, ki so bili utrujeni, popraskani in ranjeni.

5.brat jih začudeno pogleda in jih vpraša kje so se tako poškodovali in zakaj so tako pozno prišli, ko pa so tako hiteli.

Bratje mu povedo, da so opice krive, ker so jim s svojimi limoninimi vragolijami ustavljale. Oni pa so se proti njim borili, zato so zamudili.

5.brat jih sočutno pogleda, jim ponudi vodo iz potoka, da se osvežijo ter oskrbi njihove rane.

Vprašajo ga, kako to, da je njemu tako lahkotno in počasi uspelo priti do zaklada.

Z nasmehom razloži: »Opice so nama ponudile limone in midva sva se jim zahvalila za darilo, s katerim sva se zabavala. Zdaj imam zaklad in še limone, s katerimi si bom doma naredil limonado.

Nauk:

Lahkotna in čuječna pot do cilja je tisti zaklad, ki našo izkušanje življenja naredi nepozabno. Cilj pride le kot posledica naše čudovite poti. Vsakdo se sam odloča kako bo potoval skozi življenje – v stresu ali lahkotno? 

Avtorica: Kristina Dia