Stik z notranjim otrokom

Vsakdo izmed nas je bil nekoč otrok… Otrok z velikimi sanjami, otrok z iskricami v očeh, otrok, ki verjame v pravljičnost in ga ne skrbi kaj bo jutri. Otrok, ki verjame v čudeže. Zavedali smo se veličastnosti vsakega trenutka in resnično “čuječno”, z očmi srca videli vsak doživeti dogodek.

Nato nam je življenje z odraščanjem podajalo izkušnje in preizkušnje, skozi katere smo potlačili delček svoje brezmejne ljubezni, zaupanja in optimizma. Na določeni točki življenja smo morda nehali sanjati, ali delati tisto kar našo dušo radosti, zato da bi bili s strani staršev (ali okolice) sprejeti, odobravani.

img

Nato nam je življenje z odraščanjem podajalo izkušnje in preizkušnje, skozi katere smo potlačili delček svoje brezmejne ljubezni, zaupanja in optimizma. Na določeni točki življenja smo morda nehali sanjati, ali delati tisto kar našo dušo radosti, zato da bi bili s strani staršev (ali okolice) sprejeti, odobravani.

Večina »odraslih ljudi« globoko potlači svojega notranjega otroka ter se ne odziva več na njegove želje. Kot nadomestek za brezmejno ljubezen srca, se zatečejo v omejeni okvir ega (priučena pravila okolice in trendi), ki jim nudi kratkotrajne utrinke sreče v zameno za veliko potrošene energije za dokazovanje in tekmovanje z družbeno določenimi normami. 

Tako se oddaljujejo od resničnega sebe (svoje prave narave) ter »šprintajo« na kratke proge za dosego nekega cilja. Tako nekako kot v šoli, ko smo imeli tek na 60 metrov. Ko se postaviš na štartno mesto, učitelj vklopi štoparico in nato se z vso energijo poženeš proti cilju. Ko prideš na cilj zadihan do onemoglosti, te učitelj oceni (dober ali slab rezultat). Če je bil rezultat nad postavljenim povprečjem, nas je navdal tisti nekajminutni občutek sreče. V kolikor pa je bil rezultat slabši od povprečja, je sledilo razočaranje in smo morali tek ponoviti. Torej fokus je bil le na cilju (ki nam v primeru dobrega rezultata nudi nekajminutni občutek zmage)… Kaj pa pot? Smo lahko doživljali pot v tem silnem šprintu? Smo se zavedali svojih korakov, sebe, narave, ki nas obdaja, ptička, ki žvrgoli na veji, žarkov nežnega spomladanskega sonca, zvončkov, ki so pravkar pognali na bližnjem travniku, vonja po pomladi? Verjetno ne. Ker je bil naš um fokusiran le na eno stvar… In to je: Čimprej priti na cilj.

No tako nekako izgleda življenje človeka, ki je izgubil stik s svojim srcem (notranjim otrokom). Postavi si cilj, šprinta do njega, ga doseže (kratkotrajni občutek sreče ali razočaranja – glede na normo, ki mu jo postavi ego). Nato si postavi novi cilj, šprinta še hitreje, doseže cilj (doživi obču-tek), si utrujen do onemoglosti postavi še en in še en in še en cilj, in teče……v tem času njegov notranji otrok joka in kriči po pozornosti… To se kaže v nezadovoljstvu, jezi, občutku da mu ve-dno nekaj manjka, pozabljivosti, kritiki, nečimrnosti in v kolikor vse te kazalce svojih občutkov človek ignorira, nastopi bolezen. Z boleznijo telo človeka v šprintu ustavi z ročno zavoro in mu s tem sporoči: »Hej, prisluhni mi.«

Da ne čakamo na trenutek, ko nas telo z ročno zavoro ustavi, je pomembno, da se na svoji poti do cilja zavemo svojega tempa ter se vmes zavestno ustavimo sami z namenom prisluhniti svojemu notranjemu otroku, ki z nami komunicira preko naših občutkov.

Vzpostavitev stika z NOTRANJIM OTROKOM (NO): Tako kot vsak otrok, si naš NO želi pozornosti, nežnosti, sočutja, razumevanja, spoštovanja, iskrenega odnosa. V kolikor ste se v teh desetletjih oddaljili od svojega notranjega otroka in želite vzpostaviti ponoven stik z njim, se usedite nekam v miren prostor, kjer vas nihče ne bo motil. V roke vzemite kuli, globoko vdihnite in izdihnite ter si recite: Tole je čas samo zame. Zapišite vse dejavnosti, želje in hobije iz otroštva, ki so v vas vzbujali ljubezen, navdušenje, radost in sproščenost. Vprašajte se, katero izmed teh aktivnosti lahko ponovno vpeljete v svoje življenje ter se tako povežete z radostjo v sebi. (VAJA IZ KNJIGE ŽEPNA LUČKA).

Določite en dan v tednu, ko si boste vzeli čas za dejavnost, ki vašega notranjega otroka veseli in držite svojo besedo. Tistih nekaj uric na teden, ki si jih vzamete za NO, izklopite skrbi, misli o službi in vse ostale »odrasle stvari«. Takrat se resnično navzoče posvetite aktivnosti, ki jo opravljate ter jo doživljajte z očmi NO.

Po nekaj mesecih »druženja« s svojim NO, boste v življenju – tako poslovnem kot tudi zasebnem, čutili manj stresa, več radosti in optimizma, upočasnili boste tempo in začeli pripisovati veliko vrednost drobnim utrinkom v življenju, katerih prej zaradi oddaljenosti od sebe niste niti opazili. Prav tako se boste v vsakem trenutku začeli bolj zavedali sebe in svojih želja ter ravnali v skladu s seboj.

 

Kar na koncu zares šteje, je tisto kar je bilo ustvarjeno z ljubeznijo. Kaj je tisto, kar vas navdušuje in radosti? Nikoli ni prepozno. Začnete lahko že danes! (Citat iz knjige Žepna lučka)

V KNJIGI “ŽEPNA LUČKA” VAS POLEG 93 INTUITIVNIH SPOROČILC, ČAKA 21 VAJ, KI VAM BODO OSVETLILE SKRITE KOTIČKE SRCA TER VAM POMAGALE, DA ZASIJETE V SVOJIH PRAVIH BARVAH. 

Related posts