Reakcija vs. Odziv
Otroci imajo izjemno intenziven čustveni sistem, ki pa se razvija glede na to kako se starši odzovemo na otrokova čustva.
Obstajata 2 vrsti odziva na zunanji sprožilec (npr. otrokov jok/otrokovo jezo…)
- REAKTIVEN (v nadaljevanju Reakcija)
- ZAVESTEN (v nadaljevanju Odziv)
Reakcija prihaja iz naših čustev. Ko je otrok jezen, se v staršu sproži jeza in dialog iz reakcije ponavadi potaka tako, da otrok kriči, starš pa ga poskuša preglasiti (znano? :))
Na koncu takega dialoga ni zmagovalcev. Starš je v krivdi, obupu, otrok je žalosten, frustriran, izziv pa se ponavadi ponovno pojavlja vedno znova.
Zavesten odziv pa poteka tako, da se starš postavi v vlogo opazovalca. Za takšen odziv je potrebno veliko vaje in samokontrole. A je ključnega pomena za oblikovanje pristne komunikacije z otrokom.
Zavesten odziv oblikujemo tako, da ob otrokovem čustvenem izpadu ne reagiramo, temveč se zavemo svojega čustva, ki se nam ob tem pojavi (npr. jeza) ter namesto avtomatske reakcije uporabimo globoko dihanje.
- nekajkrat globoko vdihnemo in izdihnemo ter se osredotočamo na svoje dihanje, medtem ko otroku dovolimo, da izrazi čustvo na način kot trenutno zna. Otroka brez besed opazujemo, ne da bi kazali, da smo jezni.
- ko se otrok nekoliko umiri in nam omogoči prostor za komentiranje, izrazimo razumevanje ter mirno in odločno skomuniciramo svoje mnenje, želje in nasvete kako bi želeli, da otrok prihodnjič bolj konstruktivno izrazi svojo jezo (npr.: Lahko greš v sobo in skačeš/poješ/boksaš blazino/tolčeš po bobnu in ko se jezica umiri, mi lahko na lep način poveš kar si želiš).
Omogočiti otroku prostor, da varno izrazi svoje čustvo je izjemnega pomena, kajti v kolikor otroka kritiziramo, ker je izrazil čustvo, bo menil, da je to čustvo slabo in si ga sčasoma ne bo več dovolil čutiti (ga potlačil), kar pa lahko vodi do blokad v telesu. Zato je naše razumevanje in mirnost ob otrokovem izražanju čustev tako zelo pomembno za tvorjenje pravilnih možganskih povezav, ki otroku omogočajo pozitivno samopodobo in življenje v harmoniji s seboj.
Čustva so kot reka. Lahko jo zajezimo, a slej ko prej se jez poruši in nekje “butne” na plano s še večjo silo. Zato čustva sama po sebi niso pozitivna ali negativna. Temveč samo so. Kako jih kdo izrazi, pa je njegova osebna izbira oz. način, ki ga trenutno znajo (ker jim nihče še ni pokazal drugačne poti).
Seveda pa je za vsako novo odzivanje potreben čas in vaja, da postane naš novi vzorec delovanja, kajti kot otroci smo bili naučeni, da t.i. “negativna čustva” slaba in jih moramo skriti, poteptati, da nebi bili kritizirani/zasmehovani. Razni miti, kot so “fantki ne jokajo” ali “punce se ne smejo jeziti” so ustvarili neavtentične posameznike, ki morajo pod masko skrivati svoje resnično počutje zaradi krivde, ki so si jo ustvarili kot otroci.
No danes imamo možnost, da se osvobodimo ustaljenih vzorcev, ki nas omejujejo pri kreiranju življenja v harmoniji ter sprejmemo celo mavrico svojih čustev in s pravimi orodji ustvarimo konstruktivne vzorce odzivanja in hkrati sprejemanja tako svojih čustev, kot tudi čustev svojega otroka.
DRAGOCENO ORODJE s pomočjo katerega otrok predela nižja čustva, ki jih je potlačil skozi dan ter gradi pozitivno samopodobo in vrednote za srečno življenje najdete s klikom: TUKAJ
Avtorica:
Kristina Dia, mentorstvo za otroke
