Nekega dne je na Zemljico prišel čarobno lep metulj z velikimi zlatimi krili. Bil je edini metulj na Zemljici. Prišel je opogumljat gosenice, da bo tudi njim nekoč uspelo postati metulj, če bodo le hotele se pridno učiti. Metulj je bil zelo sijoč in vse gosenice so ga imele rade in ga spoštovale, razen ene neprijazne gosenice, ki je bila ljubosumna na metuljeva čarobna zlata krila, zato je vsakokrat, ko jo je metulj opogumil, vrgla v metuljeva krilca kepo blata. Metulju to nikakor ni bilo všeč, zato se je odločil, da tej gosenici ne bo nikoli več podaril nobene modrosti, ker ga ni znala ceniti.

Metulj je svobodno letel med cvetlicami in sijal v svoji modrosti ter služil kot zgled pridnim gosenicam, ki so se pridno učile in ga občudovale. Potihom so si želele čimprej postati metulj , da bi tudi one enega dne s krili poletele v višave. Čisto vsaka gosenica je spoštovala metuljeva čudovita sijoča krila, razen tiste poredne zavistne gosenice, ki je v metuljeva krila še naprej metala blato vsakokrat, ko ga je zagledala. Metulju to ni bilo všeč in gosenici je povedal, da naj to ne počne, ker blato njegovim krilcem onemogoča letenje.

Gosenica ga ni upoštevala in blato še naprej metala iz zavisti. Metuljeva krilca so bila pa vse težja in kmalu ni več mogel leteti. Pristal je z gosenicami na tleh. Gosenice, ki so ga spoštovale, so mu pridno čistile krilca ter mu pomagale, da bi ponovno lahko poletel in sijal v svoji čarobnosti.

Metulj jim je bil hvaležen, kajti usojeno mu je bilo svobodno leteti in ne lezti z gosenicami. Kmalu so bila njegava krilca zopet čista in poletel je na nebo ter na prijazne gosenice posul zlati prahec, ki jim je pomagal, da bodo še hitreje postale metulj. Hvaležno so mu pomahale v pozdrav, se zabubile in iz kokona izstopile kot čudoviti metulji s prelepimi krilci. Tako se je njihova dobrota obrestovala in skupaj s čarobnim metuljem so rajale v zraku.

Poredna gosenica pa se ni zabubila, ker v njej ni bilo dovolj sočutja in svetlobice, da bi postala metulj in je še naprej lezla ter se pritoževala, blata pa ni več metala, ker si je obljubila, da se bo izboljšala, da bo tudi ona enkrat lahko postala metulj in se pridružila metuljevi druščini.

Avtorica pravljice: Kristina Dia